TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

a. v IV. točki izreka spremeni tako,

- da se prvi odstavek glasi: "Preživnina, ki jo je tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) dolžna plačati za svoja otroka toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) se določi in naloži v plačilo tožeči stranki:

- za november 2015 za sina v višini 90 EUR ter za hčer v višini 100 EUR, skupaj 190 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2015 dalje,

- za december 2015 za sina v višini 172 EUR in za hčer 198 EUR, skupaj 370 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2015 dalje,

- za januar 2016 za sina v višini 120 EUR in za hčer v višini 125 EUR, skupaj 225 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 dalje."

- da se v prvi alineji drugega odstavka znesek 137 EUR nadomesti z zneskom 125 EUR,

- da se v prvi alineji četrtega odstavka znesek 120 EUR nadomesti z zneskom 109 EUR,

- da se v tretjem odstavku znesek 454,37 EUR zniža za 15,26 EUR,

- da se v šestem odstavku znesek 320,39 EUR zniža za 13,99 EUR,

b. v VI. točki in v VII. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zoper sodbo zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 9. 5. 2019 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Pritožbi zoper sklep z dne 12. 11. 2019 se zavrneta in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ureditev preživljanja med postopkom je potrebna le tedaj, ko je verjetno izkazano, da je ogroženo nujno preživljanje otrok.

Ni vzbujen dvom o pravilnosti ugotovitev o pomanjkljivostih vsakega od staršev pri soočanju s čustveno zahtevnimi situacijami, ki se posledično izražajo v njuni komunikaciji. Sodišče ni spregledalo, da tovrstna komunikacija otrokoma ni v korist. Pravilno je prepoznalo, da bi bilo v korist otrok, če bi se starša vključila v terapevtsko obravnavo, s pomočjo katere bi izboljšala medsebojno komunikacijo in bi v medsebojnih stikih, ki sta jih glede na to, da sta še vedno starša skupnih otrok, dolžna ohranjati, ravnala tako, da bi pri otrocih sooblikovala pozitivno podobo o drugem staršu (in hkrati tudi o sebi). Dejstvo, da je za prostočasne dejavnosti otrok med postopkom skrbela mati, še ne pomeni, da oče ne zmore prepoznati želja otrok in njunih talentov in zanju poskrbeti tudi na tem področju.

Mati si v največji možni meri prizadeva za korist otrok, da sta otroka nanjo navezana in da je materina skrb zanju pomembna. Pogovor z otrokom za potrditev teh dejstev zato ni bil potreben. Navedeno pa še ne vzbuja dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja, da se sin bistveno večkrat kot vrstniki čuti dolžnega poskrbeti za mater in da je to breme zanj pretežko. Tu ne gre za pomoč pri domačih opravilih, ampak za otrokovo doživljanje materine bolezni in z njo povezanih prikrajšanj. V povezavi z ugotovitvijo, da toženka pri otrocih ne zmore prepoznati potrebe po soočanju z občutki ob njeni bolezni, je prepričljiva tudi ugotovitev, da otrok prevzema nase breme, ki ga pri devetih letih ne zmore nositi.

Nepotrebna je izrecna zapoved, da mora starš drugega starša obvestiti o obisku otroka pri zdravniku in mu omogočiti navzočnost pri pregledu. Resnejše odločitve v zvezi z zdravljenjem otrok starša sprejemata soglasno. Kolikor gre za manj resna obolenja, pa zadostuje v izreku sodbe določena obveznost, da sta si starša dolžna predati zdravila in napotke za zdravljenje ter se držati predpisane terapije.

Drugače kot v preteklem obdobju, ko sta starša za otroka skrbela skupno in je za otroka poskrbel tisti od staršev, pri katerem sta dejansko bila, je po izdaji sodbe, po kateri sta bila otroka zaupana v varstvo in vzgojo očetu, treba materin prispevek k preživljanju otrok določiti na podlagi ovrednotenja potreb vsakega od otrok in preživninskih zmožnosti vsakega od staršev (189. člen DZ) in ga izraziti v denarju. Preživnina se namreč praviloma plačuje v denarju. Izjema velja le za primere, ko se starša dogovorita drugače ali ko plačilo preživnine v denarju ni mogoče. Ugotovljena dejstva v obravnavani zadevi ne utemeljujejo nobene od njiju.

Pri ovrednotenju potreb je treba upoštevati vse otrokove potrebe. Utemeljeno je sodišče upoštevalo dejstvo, da bosta otroka velik del časa preživela pri materi in bo tedaj ona poskrbela za njune dnevne potrebe.

Potem ko bodo ugotovljene potrebe otrok in ovrednoten delež, ki ga je dolžan prispevati vsak od staršev, bo za pravilno razporeditev preživninskega bremena treba še ugotoviti, kateri stroški zaradi bivanja pri materi ne bodo nastajali očetu in bodo zato zmanjševali materino preživninsko obveznost.

Namen začasne odredbe je le v preprečitvi ogroženosti otroka, optimalna ureditev stikov pa je stvar končne odločbe.