TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-46/2008/18 (1232-08) z dne 30. 3. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

V primerih, ko ima stranka zadostne argumente, da bi ji z vrnitvijo bila kršena pravica iz 3. člena MKVČP, mora biti presoja dejstev „stroga“, za kar je nujno potrebna ocena stanja v izvorni državi. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ in z določenega vidika „neverodostojna“, to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP. V vsakem posamičnem primeru je namreč ključno vprašanje, v zvezi s katero „bistveno okoliščino“ je tožnik neverodostojen.

Ocena (ne)verodostojnosti prosilca za azil je po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov. Prvi element je notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav. Pri tem gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. Drugi element ocene je zunanja (ne)konsistentnost, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom. Tretji element ocene pa se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal.

Zavrnjenega prosilca za azil mora država članica EU vrniti v izvorno državo, kar pomeni, da je podatek o izvorni državi prosilca ključen, od njega je odvisen najbolj pomemben del relevantnega dejanskega stanja, pri čemer načelo nevračanja veže tudi toženo stranko v azilnih zadevah.