TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravilna je ocena sodišča, da je oškodovanka k nastanku škode prispevala 80 %.

Čeprav 45. člen ZPrCP vozniku ne nalaga le spoštovanja cestnoprometnih pravil (med drugim tudi tistih glede omejitve hitrosti), ampak od njega zahteva, da v določenih okoliščinah prilagodi svojo vožnjo, te zahteve ni mogoče razumeti tako, kot jo razume tožnica. Tako razumevanje namreč ni skladno z namenom te določbe - to je, da voznik v še razumni meri prilagodi vožnjo razmeram na cesti in svojim sposobnostim. Tudi če si je bil zavarovanec toženke morda hipotetično sposoben zamisliti, da bi lahko med vožnjo nastala kritična prometna situacija, ker bo eden od pešcev, kljub rdeči luči na semaforju, prečkal cesto na območju enega največjih ljubljanskih križišč, to še ne pomeni, da gre zato za nekaj, kar je bil v smislu 45. člena ZPrCP tudi dolžan pričakovati in temu prilagoditi svojo vožnjo. Najmanj, kar je, bi morali za to, da se bo to zgodilo, obstajati indici. Teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Zavarovanec toženke je vozil po pasu, na katerem je gorela zelena luč na semaforju, na prehodu za pešce pa rdeča, pred trčenjem pa tožnice, ki je kljub rdeči luči prečkala prehod za pešce, zaradi vozil, ki so čakala na zavijanje v levo, tudi ni mogel videti. Nobenega razloga zato ni bilo, da bi hitrost vožnje (ki je bila manjša od predpisane) še zmanjšal.

Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode in izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je namreč nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.

Pravila pravdnega postopka stranki praviloma res ne narekujejo dokaza, s katerim mora dokazovati posamezen element odškodninske odgovornosti, vendar pa to velja le, če za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V nasprotnem primeru se izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). V konkretni zadevi je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča na vprašanje, ali je zatrjevane posledice na tožničinih zobeh mogoče pripisati škodnemu dogodku ali ne, mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju, torej z izvedbo dokaza z izvedencem zobozdravstvene stroke.