TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Prva nasprotna udeleženka trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji utemeljenosti predloga za vračanje po ZIKS, odločilno dejstvo, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno, ali je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, saj je takšen predlog po ZIKS utemeljen le v primeru, če je bilo posamezno premoženje zaplenjeno (podržavljeno) na podlagi kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena.

Pomembno je razlikovanje med pravno podlago podržavljanja in pravno podlago zahtevka (predloga) za vrnitev podržavljenega premoženja. Pravno podlago zahtevka oziroma predloga predstavljajo določila ZDen ali ZIKS, pravno podlago podržavljenja pa predstavljajo predpisi iz 3. in 4. člena ZDen ali kazenska sodba.

Z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 je razveljavilo 92. člen ZDen, ker je neupravičeno obsojenim osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočal uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS, pomen te odločitve pa je nato Ustavno sodišče RS pojasnilo v sklepu Up 294/97 z dne 18. 12. 1997, ponovilo pa ga je tudi v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014 v predmetni zadevi, v katerem je navedlo, da razveljavitev člena 92 ZDen ne pomeni, da je odločanje o vrnitvi premoženja, zaplenjenega z razveljavljenimi kazenskimi sodbami, v izključni pristojnosti sodišč, temveč da v teh primerih upravičenci (oziroma njihovi pravni nasledniki) lahko izberejo postopek, v katerem bodo uveljavljali zahtevek za vrnitev tako podržavljenega premoženja. Če ga uveljavljalo v upravnem postopku po določbah ZDen tudi po razveljavljeni kazenski sodbi, izrečeni na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, je upravni organ dolžan ta postopek voditi naprej. Če pa želijo pravico do vrnitve premoženja uveljavljati po določbah ZIKS, morajo zahtevo vložiti pri pristojnem okrajnem sodišču, ki o njej odloča v nepravdnem postopku, zahtevo za denacionalizacijo pri upravnem organu pa umakniti. Dodalo je še, da je v teh primerih izbira pravnega temelja za vrnitev premoženja in s tem postopka za odločanje o zahtevi odločitev stranke in ne upravnega organa ali sodišča.

Ker so predlagatelji ves čas zatrjevali, da je bila temelj podržavljenja premoženja njihovega pravnega prednika kazenska sodba vojaškega sodišča, ker je sodišče prve stopnje predlagatelje pozvalo oziroma najavilo poziv na izbiro postopka v času, ko še ni razpolagalo s podatki in dokaznimi listinami, na podlagi katerih je kasneje ugotavljalo temelj podržavljenja premoženja, katerega vračilo predlagatelji zahtevajo v tem nepravdnem postopku po določbah ZIKS, ker po tem, ko je bilo s temi dokaznimi listinami sodišče prve stopnje seznanjeno, predlagateljev ni več pozivalo k izbiri postopka, jih k izbiri postopka ni "priganjalo", le-ti pa so nepravdni postopek izbrali svobodno, neodvisno od predhodnega poziva oziroma najave poziva sodišča prve stopnje na izbiro postopka iz razloga, ker so se v tem postopku že začeli izvajati dokazi (dokaz z izvedencem), ker pri izbiri postopka niso ravnali z ustrezno skrbnostjo, okoliščina poziva (oziroma najave poziva) sodišča prve stopnje predlagateljem na izbiro postopka, okoliščina, da so predlagatelji umaknili zahtevo za denacionalizacijo, ki so jo po določbah ZDen sicer pravočasno vložili pri upravnem organu, in okoliščina poteka roka za vložitev zahtevka na podlagi določil ZDen, ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi narekovale drugačno odločitev sodišča prve stopnje.