TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženi A. A. izreče

pogojna obsodba,

v kateri se ji določi

kazen 1 (eno) leto zapora

in

prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 (šest) mesecev,

pri čemer se kazen zapora ne bo izrekla, če obtožena v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storila novega kaznivega dejanja; stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila pa se izvrši.

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Ključno vprašanje je, ali je bila deklica - peška v danih okoliščinah pričakovana ovira na prehodu za pešce ali ne.

Dolžnostno ravnanje, ki je obtoženki nalagalo previdno in kar se tiče hitrosti, posebej prilagojeno vožnjo, se ne ugotavlja (zgolj) na podlagi tehničnih izračunov, kot jih je podal izvedenec cestno prometne stroke, ampak s celovito presojo konkretnih okoliščin, ki (v objektivnem in subjektivnem smislu) determinirajo kritično prometno situacijo. Zato ni ključnega pomena ugotovitev izvedenca B. B., da je obtožena v danih okoliščinah odreagirala običajno in da bi imela možnost z zaviranjem preprečiti nesrečo, če bi na mestu reagiranja peljala s hitrostjo 21,6 km/h.

Promet na nasprotnem smernem vozišču obtoženke je bil gost oziroma je bila tam počasi se premikajoča in tudi občasno stoječa kolona vozil. Navedena okoliščina je v določeni meri zastirala pogled na začetek leve strani prehoda za pešce, kar izkazuje, da bi morala biti obtoženka, ki je vozila v nasprotni smeri - ob splošno znanem dejstvu, da pešec praviloma prečka cestišče prav na prehodu za pešce, tudi v primeru če je na enem voznem pasu stoječa kolona vozil - še toliko bolj pozorna na dogajanje na in ob cestišču. Da je šlo v danem primeru za območje, kjer je nedvomno pričakovano prečkanje cestišča, kaže tudi večje število prehodov za pešce. Relativno kratek čas pred deklico je prehod za pešce prečkal že pešec E. E., ki se je v trenutku trčenja nahajal le pet do šest metrov od prehoda za pešce. Tam je cesta ravna, pregledna in opremljena z dvema pločnikoma za pešce in ob normalni pozornosti bi ga obtoženka morala in mogla opaziti in bi tudi iz tega razloga lahko sklepala oziroma pričakovala, da bo (lahko) še kdo drug prečkal cesto v danih razmerah. Dodatni "signal", da bi se obtoženka prehodu za pešce morala približevati posebej previdno, pazljivo in s primerno hitrostjo, pa je dejstvo, da je bila sedemletna oškodovanka v družbi svojega 15 - letnega brata, ki se je v kritičnem časovnem obdobju nahajal ali na robu pločnika ali pa na samem začetku prehoda za pešce. Pri tem oškodovanka - četudi je (bolj ali manj hitro) pritekla izza stoječe oziroma počasi premikajoče se kolone vozil in je bila zaradi svoje telesne višine slabše zaznavna, ni predstavljala nepričakovane ovire na cesti.