TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Odgovornost imetnika nevarne stvari za škodo od nevarne stvari (1.
odstavek 174. člena ZOR) se presoja po načelu domnevane vzročnosti
(173. člen ZOR) in ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena ZOR)
vselej, ko ne gre za konkurenco odgovornosti za več nevarnih stvari
(npr. po 178. členu ZOR) oziroma konkurenco odgovornosti za nevarno
stvar in nevarno dejavnost. Četudi je oškodovanec delno kriv za
škodo, ki je nastala od nevarne stvari (3. odstavek 177. člena ZOR),
se odgovornost imetnika nevarne stvari zato presoja po načelu
vzročnosti in ne po krivdnem načelu. Le odgovornost oškodovanca se v
takem primeru presoja po krivdnem načelu, če gre za subjekt, ki je
lahko krivdno odgovoren - oziroma po načelu, da je tudi delni
prispevek oškodovanca, ki ne more biti krivdno odgovoren za škodo,
lahko podlaga za delno oprostitev odškodninske odgovornosti imetnika
nevarne stvari.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki,
da mora plačati tožnici 840.000 din odškodnine za škodo iz prometne
nesreče z dne 30.10.1985. Odločitev je utemeljilo s tem, da je
pravična odškodnina za obravnavano tožničino nepremoženjsko škodo
2,800.000 din, tožena stranka pa je dolžna plačati 30 % te
odškodnine, ker je zaradi nepravilnega prečkanja ceste tožnica sama
do 70 % kriva za nastanek škode.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene
stranke kot neutemeljeno, pritožbi tožeče stranke pa je le delno
ugodilo in sicer tako, da je spremenilo sodbo prve stopnje in
naložilo toženi stranki plačilo 1,960.000 din odškodnine. Odločitev
je utemeljilo s tem, da je bila odškodnina pravilno odmerjena, ni pa
bilo pravilno razdeljeno breme krivdne odgovornosti tožnice in
zavarovanca tožene stranke. Pravilna razdelitev odgovornosti je 30 %
na strani tožnice in 70 % na strani zavarovanca tožene stranke.
Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka
vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog
zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je uporabljeno materialno
pravo med drugim tudi s tem, da je tožnici pripisana 30 % krivda za
nastalo škodo. Gre za načelo kavzalne odgovornosti, iz katerega
izvira obrnjeno dokazno breme. Dejstvo, da ni bilo zadosti
zanesljivih dokazov glede ravnanja zavarovanca tožene stranke, ne
more biti v tožničino škodo. Tožena stranka ni uspela dokazati
protipredpisnega ravnanja tožnice, ki je čakala na eni avtobusni
postaji in zaradi prihoda avtobusa druge mestne avtobusne linije
prečkala cestišče v križišču dveh izredno prometnih ulic.
Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih
svoje sodbe je med drugim navedlo:
'Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi po zelo natančni
ugotovitvi dejstev o prometni nesreči, v kateri je bila tožnica
udeležena kot pešakinja, zavarovanec tožene stranke pa kot imetnik
motornega vozila, ocenilo, da gre v obravnavanem škodnem primeru za
konkurenco krivdne odgovornosti pešca in voznika, ki sta oba ravnala
v prometu enako nepazljivo. Tej pravni presoji ni mogoče pritrditi,
ker zmotno razlaga 3. odst. 177. člena ZOR. Ta zakonska določba res
pravi, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je
oškodovanec deloma kriv za škodo. Vendar pa le jezikovna razlaga te
zakonske določbe in še to le v primeru, če se omeji zgolj na to
določbo, tj. na 3. odst. 177. člena ZOR, lahko zaradi uporabe izraza
'kriv' v tej določbi pripelje razlagalca na misel, da je škodne
primere iz te določbe treba reševati v celoti po načelih krivdne
odgovornosti (1. odst. 154. člena ZOR). Že upoštevanje drugih določb
(zlasti 1. in 2. odstavka) istega člena mora vzbuditi dvom o
pravilnosti take razlage. Ni nezanimivo opozorilo, da daje možnosti
za tako razlago avtentično slovensko besedilo ZOR, medtem ko na misel
o uporabi načela krivdne odgovornosti tudi pri omejitvi razlage na
zgolj 3. odst. 177. člena ni mogoče priti pri branju avtentičnega
srbskohrvaškega in hrvaškosrbskega besedila ZOR. Ne eno ne drugo teh
dveh avtentičnih besedil namreč ne govori o oškodovančevi delni
krivdi za škodo, temveč govori o tem, da je oškodovanec deloma
prispeval k nastanku škode (srbskohrvaško: delimično doprineo
nastanku štete; hrvaškosrbsko: djelomično pridonio nastanku štete).
Povsem pa izključuje pravilnost razlage 3. odst. 177. člena ZOR na
tak način, kakor je to storilo sodišče druge stopnje v izpodbijani
sodbi, upoštevanje drugih določb ZOR, zlasti pa določbe o
odgovornosti za škodo od nevarne stvari ne glede na krivdo (2. odst.
154. člena), določbe o odgovornosti imetnika nevarne stvari za škodo
od nje (1. odst. 174. člena) ter določbe o domnevani vzročnosti, po
kateri se šteje, da izvira iz nevarne stvari vsa škoda, ki je nastala
v zvezi z nevarno stvarjo, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok
(173. člen).'