TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

1. Po določbi 2. odst. 67. člena ZOR velja zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, tudi za vse poznejše spremembe in dopolnitve. Toda po določbi 4. odst. istega člena so veljavni tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju po določbah členov 117 do 122 ZD (zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 in 23/78) ni mogoče reči, da je stroga obličnost (pismenost in overitev po sodniku) predpisana v kakšnem drugem interesu in ne le v interesu pogodbenih strank. Torej ni pravilno toženčevo revizijsko stališče, da bi tožnik in njegov oče lahko spremenila tožnikove obveznosti preživljanja v denarne obveznosti samo na enako obličen način, kakor je bil predpisan za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

2. Pritrditi je treba revizijskemu stališču, da se v primeru razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju vse, kar je katera od strank po pogodbi dala drugi, vrača po splošnih pravilih premoženjskega prava. Zakon o dedovanju, ki v 122. členu ureja razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, namreč tega vprašanja ne ureja na poseben način, ampak se celo v 4. odst. citiranega člena izrecno sklicuje na splošna pravila premoženjskega prava. Glede na dejansko ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožnik očetovega posestva (na podlagi pozneje razvezane pogodbe) ni hasnoval in ni imel od tega nikakršne koristi, je treba uporabiti določbo 4. odst. 210. člena ZOR, po kateri nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti po pravilih o neupravičeni pridobitvi tudi tedaj, če nekdo nekaj prejme glede na (pogodbeno) podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.