TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Določba 160. člena DZ v povezavi s 161. členom istega zakona pooblašča sodišče, da tudi po uradni dolžnosti izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Po določbi 6. člena ZNP-1 mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok oz. oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese. V tovrstnih zadevah lahko sodišče ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja dokaze, ki jih niso predlagali. Gre za očitno razliko s pravdnim postopkom.

Za presojo o tem, ali o identični zahtevi za sodno varstvo že teče postopek, oz. je bilo o njej že pravnomočno odločeno (vprašanje litispendence), sta pomembna tako obseg in vsebina predlaganega zavarovanja kot tudi zatrjevano dejansko stanje, na katerem temelji predlog za izdajo začasne odredbe.

DZ v 166. členu določa, da mora biti v primerih, če je bila začasna odredba izdana pred uvedbo postopka za izdajo sodne odločbe o vzgoji, varstvu in preživljanju otroka, o stikih, o izvajanju starševske skrbi, ali o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja, postopek uveden v sedmih dneh od izdaje začasne odredbe. Rok se šteje od vročitve sklepa stranki. Predhodna seznanitev stranke z izdano začasno odredbo in njeno vsebino je nujna, saj šele na njeni podlagi izve/sklepa o vsebini predloga/tožbe, ki jo mora vložiti.

V okoliščinah, ko otrok izkazuje tako močan odpor do očeta, da niti noče obiskovati šole na območju, kjer oče živi, saj noče – kljub posredovanju strokovnih oseb – izstopiti iz avta, je odločitev pravilna. Morebitno siljenje otroka bi lahko imelo vpliv na njegovo psihično zdravje. Temu pritrjuje več zapisov o poteku stikov pod nadzorom pristojnega CSD. Tudi ti kažejo na otrokovo odločno odklanjanje očeta, saj otrok kljub posredovanju strokovnih delavcev iz avta noče izstopiti in na trenutke deluje agresivno.