TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Sodba sodišča prve stopnje se po uradni dolžnosti spremeni tako, da se: zoper obtoženega J. P., iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da je s kršitvijo predpisa povzročil čezmerno razvrednotesnje okolja in s tem povzročil nevarnost za delno poškodbo okolja in delno poškodbo okolja samo s tem, da je kot župan občine B. kljub temu, da je Upravna enota Š. dne 14.6.2002 izdala odločbo o dovolitvi priglašenih del investitorju občini B. za sanacijo ceste K. - O. brez naravovarstvenega soglasja Zavoda RS za varstvo narave, kar bi glede na status zavarovanega območja naravno regijskega parka K. p. (Zakon o spominskem parku Trebče, 7.čl.) kot investitor moral pridobiti v skladu s 1. odstavkom 105. člena Zakona o ohranjanju narave in je bil s strani imenovanega zavoda na to tudi opozorjen dne 2.8.2002 z oceno ogroženosti zaradi predvidenega posega in z odločbo o zavrnitvi izdaje naravovarstvenega soglasja z dne 19.8.2002, odredil izbranemu izvajalcu del, da izvede po pogodbi predvideno sanacijo ceste K. - O. po priloženi projektni dokumentaciji, čeprav je bilo že iz vsebine projekta jasno razvidno, da gre za obširno rekonstrukcijo ceste, česar se je nedvomno zavedal in je tako izvajalec s pričetkom del dne 2.9.2002 v mesecu septembru 2002 z gradbeno mehanizacijo na dolžini najmanj 200 metrov v soteski Z. izvršil tako obsežne odrive zemlje v levem pobočju in naritje odrinjenega materiala vzdolž celotne trase po pobočju, obsežne vkope v skalnata pobočja, na trasi in ob njej pa posek rastja in drevja ter razširitev poti s cca. 1,5 metra na mestoma več kot 5 metrov, da je vse to povzročilo čezmerno razvrednotesnje okolja in njegove delne poškodbe v smislu spremenjene slike pokrajine ter spremembe mikroklimatskih, talnih razmer in geomorfololoških značilnosti ter obstoječega ekosistema, uničen pa je bil tudi rastlinski pokrov na trasi in po pobočju in da je s tem storil kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Od vročitve obtožnice obtožencu pa do odredbe za razpis glavne obravnave je preteklo več kot pet let, kolikor sicer znaša relativni zastaralni rok za kaznivo dejanje, ki se je očitalo obtožencu v vloženi obtožnici. Državna tožilka je na glavni obravnavi začeti dne 15.3.2011 navedla, da je prišlo do očitne napake v pravni opredelitvi obtožencu očitanega kaznivega dejanja in je obtožencu očitano dejanje pravno opredelila po prvem, drugem in četrtem odstavku 333. člena KZ, za katerega je predpisana kazen do osmih let zapora. Na glavni obravnavi dne 9.2.2012 pa je državna tožilka v besedi strank modificirala obtožbo s spremembo opisa dejanja, kaznivo dejanje pa pravno opredelila po prvem odstavku 333. člena KZ, za katerega je predpisana kazen do dveh let zapora. Ker ima vsaka sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja za posledico tudi upoštevanje zastaranja kazenskega pregona glede na zastaralni rok, ki ustreza predpisani kazni, sodišče prve stopnje pa se s vprašanjem zastaranja kazenskega pregona ni ukvarjalo, je ob neupoštevanju poteka relativnega zastaralnega roka za kaznivo dejanje po prvem odstavku 333. člena KZ v škodo obtoženca kršilo kazenski zakon.