TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se mu zadeva vrne v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Metodološko napačen je tudi pristop sodišča prve stopnje, ki je želelo lastno razlago podkrepiti s sklicevanjem na razlago sodne prakse in sicer zato, ker bi moralo najprej preveriti najnovejše razlage, torej tiste, ki so časovno najbližje času odločanja sodišča prve stopnje. Tako kot mora zakonodajalec upoštevati ustavno načelo prilagajanja zakonodaje družbenim razmeram, morajo tudi sodišča upoštevati, da se spreminja razlaga v sodni praksi, zato je potrebno utemeljevati razlago z najnovejšimi stališči. Zapisano velja tudi za stališča, ki se ponujajo v strokovni literaturi. Prav za področje UZO je najnovejša literatura ponudila nova izhodišča razlage. Ker glede poznavanja materialnega prava velja načelo, da ga morajo sodišča poznati po uradni dolžnosti, se od njih utemeljeno pričakuje, da te razvojne usmeritve spremljajo in poznajo in, če se z njimi ne strinjamo, da navedejo razloge. To pa so tudi zahteve, ki jih na sodišča naslavlja ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe, predvsem pa prepoved sodniške samovolje. Sodišče druge stopnje zato meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga razlaga v skladu z Ustavo (precedenčni učinek iz citiranega ustavno odločbe glede predpostavke reverzibilnosti), za preostale pa 272. člen ZIZ.

Sodišče druge stopnje ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da je že zaradi "neprimernega in nezakonitega sredstva zavarovanja", kar pomeni zaradi neustrezno oblikovanega predloga, ki mora vsebovati tudi sredstvo izvršbe, potrebno predlog zavreči in se pri tem sklicuje na razlago v teoriji in sodni praksi. Sodišče druge stopnje tudi v tem delu ugotavlja, da sodišče prve stopnje uporablja literaturo in sodno prakso, staro več kot dvajset let (delo M. Šipec in soavtorji je izšlo v letu 2001; najmlajši judikat je iz leta 2009). Primarni formalni viri so vendarle praviloma zakoni, v obravnavanem primeru najprej ZIZ (15. člen) in nato ZPP. Sodišče druge stopnje zakonske podlage za razlago, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni našlo. Res je nekoč ZPP vseboval določbo drugega odstavka 108. člena ZPP:"Ne glede na določbe prejšnjega odstavka sodišče nerazumljivo ali nepopolno vlogo zavrže, če jo je vložil odvetnik.", ki pa je bila z odločbo Ustavnega sodišča, z učinkom od 25.6.2010 naprej, razveljavljena. Razlog, ki ga je torej sodišče prve stopnje navedlo (neprimerno ali nezakonito sredstvo zavarovanja) in opredelilo kot "vsebinsko nepopoln" ni razlog za zavrženje predloga, temveč ga je potrebno obravnavati kot nepopolno vlogo, kar pa zahteva ravnanje po sedaj veljavnem 108. členu ZPP.