TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 300.000 SIT.

S tem ko je obsojenec kriminalistom sam posredoval svojo telefonsko številko, je dejstvo, da ga je nato poklical kriminalist, kateremu je obsojenec telefonično podal izjavo, enak položaju, kot če bi obsojenec sam poklical kriminalista. V takem primeru ne gre za obvestila, ki bi jih osumljenec dal na zahtevo policije, pač pa jih je posredoval na lastno pobudo in prostovoljno, take izjave pa iz spisov ni potrebno izločati. Položaja v ničemer ne spreminja dejstvo, da je policija zapisala, da je obvestila od obsojenca zbrala na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP.

Razlog za izločitev sodnika po 4. točki 39. člena ZKP ni podan, če je predsednik senata, ki je odločal o glavni stvari pred sodiščem prve stopnje, sodeloval v senatu, ki je zoper obsojenca med preiskavo podaljšal pripor. Lahko bi šlo zgolj za okoliščino, ki vzbuja dvom v sodnikovo nepristranskost iz 6. točke 39. člena ZKP. Tega ugovora pa ni mogoče prvič podati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Ker oškodovanec, ki mu obsojenec ni povrnil škode, povzročene s kaznivim dejanjem, v kazenskem postopku ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, je sodišče obsojencu utemeljeno odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s tem kaznivim dejanjem. Poznejše oškodovančevo ravnanje, ko je premoženjskopravni zahtevek uveljavljal v izvršilnem postopku na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v ničemer ne vpliva na zakonitost sodbe.