TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1069/2022-12 z dne 19. 9. 2022 spremeni tako, da se tožba zavrne.

Omejitev izvajanja dokazov ob odločanju o ponovni prošnji za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je utemeljena na klasični prekluziji, poznani v praktično vseh pravnih postopkih, po kateri se preprečuje zloraba in neupravičeno podaljševanje postopkov s strani strank z zahtevo, da se za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov v postopkih terjajo upravičeni razlogi, ki jih mora izkazati sama stranka. S tem pa v okviru postopkov kot v obravnavani zadevi domneva nedolžnosti in s tem povezan privilegij zoper samoobtožbo ter pravica do obrambe iz 48. člena Listine nima nič skupnega.

Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen ne navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice.