TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 47234/2018 z dne 16. 12. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Kp 47234/2018 z dne 16. 10. 2020 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 47234/2018 z dne 18. 4. 2019 se zavrne.

Pravica iz 62. člena Ustave je sredstvo za uresničevanje pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave; v kazenskem postopku pa tudi specialne določbe 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Ustavno sodišče mora pri presoji ustavnih pritožb o kršitvi pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave najprej opredeliti ustavno procesno jamstvo, pri uresničevanju katerega je bila prizadeta oseba domnevno prikrajšana. To je lahko posebno kazenskopravno procesno jamstvo iz 29. člena Ustave, splošno ustavno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave ali katero drugo procesno jamstvo. Nato mora oceniti, ali so izkazane pomanjkljivosti na področju jezikovnega sporočanja. Če je izkazan obstoj teh pomanjkljivosti, presodi, ali so vplivale na uresničevanje omenjenih procesnih jamstev do te mere, da ni bil dosežen njihov temeljni cilj, to je pošteno sojenje. Pri tem je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. V tem smislu je presoja pravice iz 62. člena Ustave zajeta v presoji uresničevanja ustavnih procesnih jamstev iz 29. in 22. člena Ustave in se opravi upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera. Jezikovna pomoč mora omogočiti obdolžencu, da se seznani z obtožbo in se pred njo brani, zlasti tako, da predstavi svojo verzijo dogodkov. To merilo se uporablja tako v zvezi z vprašanjem, kaj se mora prevajati, kot v zvezi z vprašanjem, kako kakovostna mora biti jezikovna pomoč. Ustava v 62. členu izrecno zahteva, da zakon uredi način uresničevanja človekove pravice do uporabe svojega jezika. To po eni strani ne pomeni, da konkretna zakonska jamstva nujno pokrivajo obseg ustavnega jamstva, kot tudi ne, da je mogoče vsako odstopanje od ureditve v zakonu šteti za kršitev ustavne pravice. Tudi v teh primerih velja, da Ustavno sodišče izpodbijano odločitev preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.