TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva obsojenega A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan kot strošek, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

V primeru, ko stranka ob vložitvi pritožbe ali odgovora na pritožbo ne ve za poimensko sestavo senata sodišča druge stopnje, ki bo odločal o pritožbi, je treba stranki dopustiti izločanje višjega sodnika tudi kasneje, to je do odločitve sodišča druge stopnje, a takoj, ko izve ali bi lahko izvedela za poimensko sestavo senata (seja sodišča druge stopnje).

Če stranka izločitve sodnika ali sodnika porotnika ne zahteva v zakonskem roku, pa bi to lahko storila, je stranka prekludirana s pritožbo izpodbijati prvostopno sodbo iz razloga, ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi zaradi obstoja izločitvenega razloga moral biti izločen (2. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Na kršitev zakona iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je bila zagrešena v pritožbenem postopku, se sme vložnik sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti samo, če na kršitev ni mogel opozoriti v zakonskem roku ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

To, da sta sodnika v tej kazenski zadevi sodelovala kot člana izvenrazpravnega senata pri izdaji sklepa o preiskavi zoper obsojenca, ne pomeni opravljanja preiskovalnega dejanja niti katerega od drugih primerov sodelovanja sodnika v istem kazenskem postopku, ki so navedeni v 4. točki 39. člena ZKP.