TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Ko sta nižji sodišči uporabili zakon o stanovanjskih razmerjih sta se sklicevali na določbo drugega odstavka 159. člena SZ. Gre za prehodno določbo, ki ureja pravna razmerja med lastniki stanovanj in imetniki stanovanjske pravice za čas do sklenitve najemne pogodbe po stanovanjskem zakonu, ne podaljšuje pa veljavnosti zakona o stanovanjskih razmerjih za osebe, ki ob začetku veljavnosti stanovanjskega zakona niso imele stanovanjske pravice. Stanovanjski zakon na novo ureja razmerja med lastniki in najemniki stanovanj. Stanovanjska pravica po zakonu o stanovanjskih razmerjih kot pridobljena pravica ima posledice pri vzpostavitvi najemnih razmerij po stanovanjskem zakonu. Vendar gre pri tem samo za stanovanjsko pravico, ki je obstajala na dan uveljavitve stanovanjskega zakona. Ob dejanski ugotovitvi, da toženkin oče kot imetnik stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju le-tega ni nehal uporabljati, pomeni, da se toženka nahaja v stanovanju kot ožji družinski član. Tudi iz trditev obeh strank izhaja, da toženka ni bila imetnica stanovanjske pravice. Tako ni razloga, da se uporabijo določbe zakona o stanovanjskih razmerjih na podlagi omenjene določbe drugega odstavka 159. člena SZ, marveč določbe slednjega zakona. Ta pa lastniku stanovanja ne daje možnosti, da s tožbo zahteva izselitev ožjega družinskega člana. Ne tožba zaradi odpovedi najemne pogodbe (52. in 53. člen SZ) ne izpraznitvena tožba (58. člen SZ) ne moreta biti vloženi samo proti ožjemu družinskemu članu. Pravilna je torej presoja nižjih sodišč, da ni podana pasivna legitimacija toženke, pa čeprav sta prišli do takšne odločitve na podlagi zakona o stanovanjskih razmerjih.