TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Preživnina za otroka, določena na podlagi 79. člena ZZZDR, pomeni v razmerju med njegovima roditeljema porazdelitev preživninskega bremena mednju, sorazmerno z možnostjo vsakega od njiju. Taka porazdelitev veže roditelja, pri katerem otrok živi, vendar kot dokončna porazdelitev le, dokler je otrok mladoleten, ker dotlej lahko kot zakoniti zastopnik vloži v otrokovem imenu tožbo za zvišanje preživnine.

Roditelja, pri katerem otrok živi, ne more več vezati s prejšnjo sodno odločbo določena porazdelitev preživninskega bremena, če se polnoletni otrok, glede katerega je podana dolžnost preživljanja, ne odloči za vložitev tožbe za zvišanje preživnine. Tožbe za zvišanje preživnine tak roditelj sam sicer ne more vložiti, lahko pa na podlagi 133. člena ZZZDR od drugega roditelja zahteva povračilo sorazmernega dela izdatkov, ki jih je imel zaradi povečanih stroškov preživljanja skupnega polnoletnega otroka.

 

Obrazložitev:

Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije:

'Revizija drugotožnice utemeljeno graja zmotno uporabo materialnega prava iz 133. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da drugotožnica za tak verzijski zahtevek nima nobene pravne podlage, saj je bila preživnina že sodno določena, tako določena preživnina pa se lahko spremeni le s sodbo ali sodno poravnavo med preživljancem in preživljalcem. Sodišče druge stopnje je k tem razlogom dodalo, da pride uporaba 133. člena ZZZDR v poštev le takrat, ko upravičenec do preživnine nima lastnega pravnega naslova za terjatev napram preživninskemu zavezancu. V obravnavanem primeru pa je bila preživnina za prvotožnika določena že s sodbo iz leta 1975, poleg tega pa je bil prvotožnik v času, na katerega se nanaša verzijski zahtevek, že polnoleten in bi lahko kvečjemu le on sam uveljavljal zvišanje preživnine. Taki razlogi obeh nižjih sodišč
so materialnopravno napačni iz naslednjih razlogov:

Po določbi 79. člena ZZZDR višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Vsak izmed staršev oziroma otrok pa sme zahtevati, naj se ugotovljena višina prispevka prilagodi spremenjenim razmeram. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da je razmerje med obema roditeljema in otrokom glede vprašanja preživnine tristransko razmerje. V razmerju otroka do roditeljev gre za njegovo preživninsko terjatev proti vsakemu od njiju, v razmerju roditeljev do otroka gre za preživninsko obveznost vsakega od njiju, v razmerju med obema roditeljema pa za porazdelitev preživninskega bremena med njima, sorazmerno z možnostmi vsakega od njiju. V veliki večini primerov ne pride do kolizije interesov med mladoletnim otrokom in tistim od roditeljev, pri katerem otrok živi, zato lahko ta roditelj v pravdi zaradi zvišanja preživnine nastopa kot otrokov zakoniti zastopnik. Zaradi enakih interesov ima pravno varstvo tako mladoletni otrok kot
tudi roditelj, pri katerem otrok živi. Kadar pa do kolizije interesov le pride, je potrebno mladoletnemu otroku postaviti skrbnika za
poseben primer.

Do nasprotja interesov med roditeljem, pri katerem otrok živi, in otrokom pa pride pogosteje v primerih, ko otrok doseže polnoletnost in zato sam nastopa kot tožnik v pravdi zaradi zvišanja preživnine. V takih primerih je od otrokove volje odvisno, ali bo sploh zahteval od drugega roditelja, da zaradi spremenjenih razmer plačuje zvišano preživnino. Če tega zaradi načelnih ali drugih razlogov noče storiti, s takim svojim pasivnim ravnanjem prevali breme kritja povečanih stroškov preživljanja v celoti na tistega roditelja, pri katerem živi. Ta je otroka, ki je sicer polnoleten, se pa redno šola, po določbi prvega odstavka 123. člena ZZZDR dolžan preživljati, vendar ne (pretežno) sam, saj enaka dolžnost velja tudi za drugega roditelja. Vložitve tožbe zaradi zvišanja preživnine brez sodelovanja polnoletnega otroka ne more doseči. V taki situaciji bi kljub enaki zakonski dolžnosti obeh roditeljev preživljati polnoletnega otroka, ki se redno šola, ostal tisti od roditeljev, pri katerem otrok dejansko živi, brez ustreznega pravnega varstva. Zakonske dolžnosti obeh roditeljev preživljati polnoletnega otroka, ki se redno šola, zato ni mogoče obiti s pasivnostjo polnoletnega otroka.

Na podlagi 79. člena ZZZDR sodno določena preživnina pomeni porazdelitev preživninskega bremena med oba roditelja. Taka
porazdelitev veže roditelja, pri katerem otrok živi, do spremembe sodne odločbe o preživnini (ali sklenitve dogovora pri pristojnem
organu) zaradi spremenjenih razmer, ki jo lahko v času otrokove mladoletnosti doseže tako, da v otrokovem imenu kot njegov zakoniti zastopnik vloži tožbo zaradi zvišanja preživnine. Po doseženi polnoletnosti otroka te možnosti nima več. Zato ga v primeru spremenjenih razmer s prejšnjo sodno odločbo določena porazdelitev preživninskega bremena ne more več vezati. Ker mora imeti pravno varstvo, sam pa ne more zahtevati zvišanja preživnine, mu tako varstvo nudi določba 133. člena ZZZDR. Po njej lahko sam od drugega roditelja, ki ga tudi bremeni zakonska dolžnost iz 123. člena ZZZDR, zahteva sorazmerno povračilo povečanih izdatkov, ki jih je imel zaradi povečanih stroškov preživljanja skupnega polnoletnega otroka. Zato je napačno materialnopravno stališče, da se lahko na podlagi navedene zakonske določbe zahteva povrnitev namesto drugega založenih
stroškov preživljanja le v primeru, če preživnina za otroka še ni bila sodno (ali z dogovorom pri pristojnem organu) določena.

V obravnavani zadevi iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je bila preživnina za prvotožnika sodno določena ob
razvezi zakonske zveze njegovih staršev leta 1975 in nato še s sodno poravnavo iz leta 1978, ko je bil prvotožnik star 4 leta. V
nadaljevanju je bila le še valorizirana glede na gibanje življenjskih stroškov in osebnih dohodkov. Druga tožnica na podlagi 133. člena ZZZDR zahteva povrnitev dela povečanih izdatkov, ki jih je imela zaradi prvotožnikovega rednega šolanja v času od 1.10.1993 do 1.6.1995, torej v obdobju, ko je bil prvotožnik že polnoleten in je zaradi rednega šolanja na fakulteti imel povečane denarne potrebe za preživljanje, pa do vložitve njegove tožbe za zvišanje preživnine. Pred tem se prvotožnik ni odločil za vložitev tožbe, ker se je izogibal pravdanju z očetom.

Iz razlogov obeh sodb nižjih sodišč in podatkov samega spisa povzete dejanske okoliščine utemeljujejo sklepanje, da tudi v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da drugotožnico tudi po doseženi polnoletnosti skupnega otroka veže v zadnji sodni odločbi določena porazdelitev preživninskega bremena za preživljanje takrat še mladoletnega skupnega otroka, da jo torej veže tudi pasivnost že polnoletnega prvotožnika, ki se kljub zaradi rednega študija spremenjenim razmeram kar dve leti ni mogel odločiti za vložitev tožbe za zvišanje preživnine proti tožencu.'