TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

V konkretnem primeru je bil predmet najemne pogodbe najem tožnikovega

dvotretjinskega solastniškega deleža na nepremičnini, ki je v solasti

obeh pravdnih strank, pri čemer med strankama tudi ni sporno, katere

točno oziroma konkretno določene prostore in dele solastne

nepremičnine je lahko toženec uporabljal in imel v svoji posesti na

podlagi najemne pogodbe. Na ta način je toženec kot solastnik

preostalega - enotretjinskega deleža pravno pridobil pravico do

uporabe in posesti celotne nepremičnine oziroma tudi spornih

prostorov in delov. V spornem primeru sta torej solastnika z najemno

pogodbo implicite prejšnjo soposest solastne nepremičnine

transformirala v izključno posest enega od solastnikov tudi na

prostorih, ki so bili predmet najemne pogodbe (glej trditveno podlago

tožbe, povzeto v prvostopne razloge, kateri toženec ni nasprotoval).

Po prenehanju najemnega razmerja pa ni več podlage (v konkretnem

primeru obligacijske) za takšno izključno posest toženca na solastni

nepremičnini. Sodno varstvo spornega najemnega razmerja je tako

opredeljeno tako z opisano zakonsko ureditvijo, kot tudi z opisano

vsebino pogodbenega razmerja, kar pomeni, da je lahko tudi v tem

pravdnem postopku najemodajalec - tožnik odpovedal najemno razmerje z

enoletnim odpovednim rokom, kot to predvideva določba 24. člena

Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, na katero se

materialnopravno pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, in zahteval

izročitev predmetnih prostorov nazaj v soposest kot enega od

atributov tožnikove solastninske pravice, torej v stanje, kakršno je

bilo, upoštevaje nespornost te okoliščine, pred sklenitvijo najemne

pogodbe.