TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Osrednja sestavina pravnega pravila je (primarna) dispozicija. Pravnim subjektom sporoča pravice in obveznosti, ki jih imajo v medsebojnih razmerjih. Temeljna upravičenja in obveznosti so primarna pravna posledica, ki jo pogojuje primarni zakonski dejanski stan (primarna hipoteza ali predpostavka dispozicije). Pravna sankcija pa je sekundarna pravna posledica, ki jo pogojuje pravna kršitev kot njena predpostavka.

Vendar pa navedena nedoslednost (pomanjkljiva uporaba zgradbe pravnega pravila) tako sodišča kot prekrškovnega organa ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe. Kaznovalne določbe po katerih je bila z izpodbijano sodbo spoznana za odgovorno prekrškov odgovorna oseba, se namreč že same sklicujejo na abstraktni del opisa storjenih prekrškov (primarno dispozicijo), iz konkretnih opisov prekrškov v odločbi prekrškovnega organa pa je povsem jasno razvidno, za kateri prekršek gre. Povedano drugače; v obravnavanem primeru je torej bistveno, da je v izreku izpodbijane sodbe navedena pravna opredelitev prekrškov, ki se ujema z konkretnim dejanskim stanjem, torej konkretnim opisom posameznih prekrškov v odločbi prekrškovnega organa.

Kot že rečeno je bilo odgovorni osebi ves čas jasno, katero prepovedano ravnanje se ji očita, saj so konkretni opisi prekrškov v izreku odločbe prekrškovnega organa dovolj jasni in določni, storilka prekrška pa je bila tudi ves čas postopka seznanjena s pravno opredelitvijo prekrškov, bodisi preko dispozicij pravnih pravil (v odločbi prekrškovnega organa) bodisi preko kaznovanih določb za posamezne prekrške (v sodbi sodišča), katere že same napotujejo na ravnanje v nasprotju z dispozicijo prekrška.