TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Če se ukrep omejitve gibanja izvaja v Centru za tujce, bodisi po ZMZ, bodisi po ZTuj-2, gre za ukrep omejitve gibanja, ki ga je treba na podlagi dejanskih okoliščin izvajanja tega ukrepa šteti kot ukrep odvzema osebne svobode. Nikakor pa ni mogoče določila 76. člena ZTuj-2 razlagati in uporabiti tako, kot da to določilo lahko pomeni zgolj določitev kraja bivanja brez omejitve gibanja oziroma odvzema osebne svobode, saj nenazadnje tudi samo določilo 76. člena ZTuj-2, ki sicer neustrezno oziroma zavajujoče uporablja izraz „nastanitev v centru“, v naslovu tega določila, vsebuje tudi izrazoslovje, da gre za „omejitev gibanja“, ta izraz pa uporablja tudi v prvem odstavku tega določila skupaj s pojmom „nastanitev“.

Tožnik se je v pripravljalni vlogi, s katero je spremenil tožbeni zahtevek, izrecno omejil na zatrjevano nezakonitost, ki naj bi bila v tem, da na podlagi 76. člena ZTuj-2 omejitev gibanja oziroma odvzem osebne svobode sploh ni možna, ampak je možna zgolj določitev kraja bivanja, kar je očitno zmotno stališče. Določba 76. člena ZTuj-2 predstavlja pravno podlago za omejitev gibanja oziroma osebne svobode.

Uveljavljanje odškodnine zoper državo zaradi nezakonitega odvzema prostosti zahtevek pa je treba obravnavati po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu. Po tem določilu pa velja, da kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, mora predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka.