TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 329.346,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Po določbah 347. člena ZPP sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave. Če senat sodišča druge stopnje spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti že izvedene dokaze pred sodiščem druge stopnje, mora razpisati obravnavo. To pomeni, da sodišče druge stopnje glavno obravnavo opravi le takrat, ko je podan dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje, medtem ko v primerih, ko je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (355. člen ZPP). Na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podan, če je sodišče kakšno odločilno okoliščino ugotovilo napačno ali je ni ugotovilo (340. člen ZPP), sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP).

V konkretnem primeru pritožnik ni izrecno zatrdil, da bi bile dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nepopolne, ampak je potem, ko je uvodoma uveljavljal (tudi) pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP, svojo pritožbo obrazložil tako, da je iz njenih razlogov evidentno, da graja dejanske zaključke sodišča prve stopnje, to je, da trdi, da je pravnorelevantna dejstva ugotovilo zmotno. In ker je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo predvsem na izpovedi strank in prič, pritožba pa je nanizala nekatera neskladja, ki sicer dejanskih zaključkov niso ovrgla že sama po sebi, bi pa lahko omajala verodostojnost posameznih izpovedb, na katerih ti zaključki temeljijo, je sodišče druge stopnje pravilnost dejanskih ugotovitev prvostopnega lahko preverilo le tako, da je samo opravilo glavno obravnavo in ponovilo večino že izvedenih dokazov.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Tožnik je zato, da bi bila v sklopu partnerskega razmerja s tožencem odkupljena gostilna A., tožencu izročil 150.000 DEM, vendar do razdrtja družbene pogodbe poslovni prostor ni bil odkupljen. Zato je do vrnitve zneska, ki ga je v ta namen plačal, nedvomno upravičen. Če je bil denar izročen za nakup poslovnega prostora oziroma za sklenitev prodajne pogodbe, potem je toženec od tožnika 150.000 DEM prejel glede na podlago, ki se ni uresničila in je znesek dolžan vrniti na podlagi določb četrtega odstavka 210. člena ZOR, če pa je denar prejel kot vložek v družbo, družbena pogodba, na kateri je slednja temeljila pa je bila naknadno razdrta, njegova obveznost temelji na določbi drugega odstavka 132. člena istega zakona. Dolžnost plačati zamudne obresti pa je predpisana v petem odstavku 132. člena ZOR.