TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se zavrneta.

II. Toženi stranki sta dolžni plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovoroma na revizijo in sicer vsaka po 1.554,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izvršljivosti odločbe o stroških dalje do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje se je moralo opredeliti do vprašanja ali je imel začetek stečajnega postopka nad nekdanjo družbo tožencev pravne učinke na izdajo delne zamudne sodbe zoper revidenta, upoštevaje, da je bila zamudna sodba izdana po njegovi uvedbi, rok za odgovor na tožbo, katerega revident z odgovorom na tožbo ni izkoristil, pa se je iztekel že pred tem časovnim trenutkom. Do tega vprašanja se je sodišče druge stopnje opredelilo tako, da je kot časovno odločilni trenutek štelo stek zakonskih pogojev za njeno izdajo, to je do poteka roka za odgovor na tožbo (318. člen ZPP). In opredelilo se je pravno pravilno, pritrjuje mu torej tudi revizijsko sodišče. Do tedaj je namreč imel revident možnost navesti dejstva in svoje ugovore pravne narave zoper tožbene navedbe. Pravnomočnost je bila torej lahko definirana le s tožbeno trditveno podlago, ki je bila nato le še (ex post) preizkušena brez zahteve po nadaljnjem procesnem dogajanju (glavni obravnavi) skozi prizmo zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe, osredotočenih ponovno na čas do izteka roka za odgovor na tožbo. Izčrpala se je tedaj procesna možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov (skratka zbiranja procesnega gradiva, kot podlage za sodno odločitev) tako s strani drugega toženca kot tudi v razmerju do njega s strani tožeče stranke.

Neutemeljena so revizijska navajanja, da je tožeča stranka kasneje spremenila tožbo in da bi zato moralo sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe upoštevati tudi to procesno okoliščino, in še šteti, kot da je bila tožba zoper drugega toženca umaknjena. Tožeča stranka je namreč uveljavljala dodatno oziroma še drugo pravno podlago nepogojno le zoper prvega toženca in ne tudi zoper drugega toženca - zoper njega le, če bi se izkazalo, da je vložil odgovor na tožbo, o čemer tožeča stranka v trenutku vložitve vloge še ni bila seznanjena. Tožbe zoper drugega toženca pa ni umaknila. Upoštevaje, da drugi toženec odgovora na tožbo ni vložil, je sodišče prve stopnje tudi v skladu z navedeno vlogo glede njega izdalo delno zamudno sodbo in dovolilo spremembo tožbe le v razmerju do prvega toženca.

Res je pravica do enakega varstva pravic, ki vsebuje tudi pravico do izjave stranke v pravdnem postopku, je osnovna prvina uresničevanja ene od temeljnih paradigem poštenega postopka. Takšno jamstvo pa ima stranka le glede tistih trditev in dokaznih predlogov ter drugega procesnega gradiva, ki se nanaša na tožbene zahtevke, ki jih uveljavlja oziroma tiste, ki se zoper njo uveljavljajo, in vzročno-posledično neposredno ali posredno vplivajo na njen pravni položaj v sodnem postopku. To pa obenem pomeni, da je po drugi strani domet strankinih upravičenj odvisen od okvira - širine in vsebine sodnega postopka, ki se vodi zoper njo. Ustava od sodišča tako tudi ne zahteva, da bi strankam sodnih postopkov onemogočala opredelitev do vlog, ki ne morejo vplivati na izid postopka. Te meje v pravdi postavlja tožeča stranka v skladu z načelom dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Če pritožbeno sodišče na pavšalne pritožbene očitke ni bilo dolžno odgovoriti, je v enakem ali vsaj smiselno podobnem položaju kot tedaj, ko (nato v reviziji prvič uveljavljen) očitek v pritožbenem postopku sploh ni bil (niti z besedico) omenjen. Njegova odločitev ne more biti pred revizijskim sodiščem strožje presojana kot v primeru, če revident prej v pritožbi ni niti omenil kršitve, ki ni podvržena uradnemu preizkusu, in jo je nato prvič uveljavljal v reviziji. Ker torej že redno pravno sredstvo v tem delu ni izpolnjevalo pogojev za njegovo vsebinsko presojo, jo nujno posledično v tem delu ne izpolnjuje tudi v tej smeri vloženo izredno pravno sredstvo. Pomeni dejansko preskakovanje pravnih sredstev.