TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Popis pologov gotovine v obdobju od 18. 2. 2008 do 30. 11. 2011, ki ga je tožnica predložila v davčnem postopku, plačila kupnine za sporno nepremičnino ne izkazuje. Tožničini pripisi, da gre pri posameznih zneskih za plačilo kupnine, ne predstavljajo dokaza, temveč zgolj njeno trditev. Tega tudi ne dokazuje izjava kupca, ki jo je tožnica predložila v davčnem postopku. Ne gre namreč za izjavo, ki bi bila podana pred notarjem, kot se zatrjuje v tožbi. Notar je zgolj overil podpis na izjavi in s tem potrdil identiteto tistega, ki je izjavo napisal. Ni pa s tem potrdil, da je izjava resnična. Izjava tudi ni podkrepljena z nobenim listinskim dokazom, npr. s potrdilom prodajalca, da je prejel posamezne obroke kupnine, kot je sicer izrecno predvideno v prodajni pogodbi. Zato davčni organ ni ravnal samovoljno, ko je ugotovil, da ustreznih dokazov o plačilu kupnine ni ter da vse navedene okoliščine kažejo na obstoj terjatev tožnice do kupca.

Izročitev gotovine tožnici ni izkazana z nobeno listino. Sodišče zato sledi stališču davčnih organov, da predlagano zaslišanje kupca in „navzkrižna kontrola“ pri njem kot dokaz, da je do izročitve gotovine dejansko prišlo, ne zadošča in je zato dokazni predlog v tej zvezi že prvostopni organ utemeljeno (in obrazloženo) zavrnil. Sodišče pa tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje izvedenca finančne stroke, ki ga tožeča stranka prvič, pa še to povsem neobrazloženo, predlaga v tožbi.