TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGNAL:
Izpodbija se lahko tisto pravno dejanje stečajnega dolžnika, zaradi katerega je prišlo do zmanjšanja stečajne mase s posledicami, navedenimi v prvem odstavku 125. člena ZPPSL. Sočasna izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika oziroma njena izpolnitev v naprej, tudi če je bila izvršena v obliki ali na način, ki ni običajen, nimata za posledico zmanjšanja stečajne mase. Zato takšno pravno dejanje stečajnega dolžnika ni izpodbojno. Izpodbojno je tisto pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki ga ni mogoče opredeliti niti kot izpolnitev v naprej niti kot sočasno izpolnitev. Pri tem je izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajen, pomembna samo za ugotavljanje obstoja subjektivne predpostavke izpodbijanja.

O b r a z l o ž i t e v:

Tožeča stranka - stečajni dolžnik - je izpodbijala pravno dejanje - asignacijo, s katerim je poravnala svojo obveznost do tožene stranke - upnika. Tožbo je oprla na 125. člen ZPPSL.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in v posledici tega nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je Vrhovno sodišče R Slovenije reviziji tožene stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je navedlo, med drugim, tudi naslednje razloge:

"Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku. Menilo je, da je prišlo z asignacijsko pogodbo do oškodovanja stečajne mase, ker asignat zneska, ki ga je dolgoval tožeči stranki, ni nakazal njej, ampak toženi stranki. Sodišče druge stopnje je ta materialnopravni zaključek povzelo in še dodalo, da je z izplačilom na podlagi asignacije prišlo do neenakomernega poplačila stečajnih upnikov. Pri tem obe sodišči še ugotavljata, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, zaradi česar se po 2. točki četrtega odstavka ZPPSL domneva, da je upnik - tožena stranka - vedel oziroma bi bil moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje.

Takšni materialnopravni zaključki sodišč druge in prve stopnje so vsaj preuranjeni, ker niso bila ugotovljena določena pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev.

Tožena stranka je tako v odgovoru na tožbo kot tudi v pritožbi zatrjevala, da je naročeno delo izvršila in izdelek izročila naročniku šele potem, ko je dobila plačilo. Sodbi sodišč prve in druge stopnje o tej zatrjevani okoliščini nimata nobene dejanske ugotovitve. Očitno sta menili, da za odločitev v sporu zaradi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju morebitno plačilo v naprej, oziroma sočasna izpolnitev nasprotnih obveznosti iz dvostransko obveznih pravnih poslov, ni pomembna. To pa je pravno zmotno.

Objektivna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja bodočega stečajnega dolžnika, je zmanjšanje njegovega premoženja - bodoče stečajne mase. ZPPSL tega sicer ne pove naravnost. Izhaja pa to iz njegovega prvega odstavka 125. člena. Samo zaradi pravnega dejanja, ki zmanjšuje bodočo stečajno maso, pride lahko do manjšega poplačila terjatev vseh upnikov oziroma nekaterih od njih, od tistega poplačila terjatev, ki bi ga prejeli, če ne bi bilo pravnega dejanja, ki je imelo za posledico zmanjšanje (bodoče) stečajne mase.

Za ugotovitev, ali je s pravnim dejanjem tožeče stranke (dolžnika) - z asignacijo - prišlo do zmanjšanja njenega premoženja - bodoče stečajne mase, je vsekakor pomembno, kdaj sta stranki spora izpolnili vsaka svojo pogodbeno obveznost. Če jo je tožeča stranka izpolnila prva z asignacijo, ji je kot upniku ostala terjatev proti toženi stranki na izpolnitev dogovorjene storitve. Tudi če je ta ugasnila z zatrjevano izpolnitvijo, v nobenem primeru ni prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke, s tem pa tudi ne do zmanjšanja bodoče stečajne mase. Znesek plačila je pokrivala terjatev proti toženi stranki na izpolnitev njene obveznosti, ali pa vrednost izpolnitve (če je do nje prišlo). Isto velja za primer sočasne izpolnitve. Vrednost premoženja se ni spremenila, samo v drugačni pojavni obliki se je izkazovala.

Drugačna pa je situacija, če sta obe stranki izpolnili svoji obveznosti, vendar jo je tožeča stranka izpolnila tako, da njene
izpolnitve ne bi mogli opredeliti kot plačilo v naprej niti kot sočasno plačilo. V takšnem primeru sta izpolnitev tožene stranke in
njena vrednost prešli v premoženje tožeče stranke in s tem sooblikovali velikost in vrednost bodoče stečajne mase. Iz te naj bi
se v sorazmerno enako zmanjšanem znesku poplačale terjatve vseh stečajnih upnikov, tudi tožene stranke. Čim pa je tožeča stranka poravnala svojo obveznost do tožene stranke z asignacijo v celoti, je bodočo stečajno maso, namenjeno za poplačilo terjatev vseh stečajnih upnikov, zmanjšala za tisti del svoje terjatve do asignata, ki bi bil sicer uporabljen za nekoliko višje poplačilo terjatev vseh stečajnih upnikov. V takšnem primeru bi torej dejansko prišlo do zmanjšanja stečajne mase, kar je vzrok za nastanek posledice - objektivnega dejanskega stanu iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL, ki je predpostavka za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju.

Če je tožeča stranka poplačala terjatev tožene stranke v naprej ali sočasno na način, ki ni običajen (z inkongruentnim dejanjem), to na ugotovitev, da do zmanjšanja bodoče stečajne mase ni prišlo, ne vpliva. Izpolnitev na način, ki ni običajen, ni protizakonito
dejanje. Je dejanje, ki ga zakon dovoljuje (n.pr.: plačilo pred zapadlostjo, poplačilo z nadomestno izpolnitvijo in podobno), ki pa
ni iztožljivo. V postopkih izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju dobi takšno dejanje naravo neobičajnosti in s tem povezane pravne učinke z nastankom posledic stečajnega postopka zato, ker ZPPSL tako določa. Ti pravni učinki pa so: če je bilo poplačilo izvršeno na način, ki ni običajen način, se obstoj subjektivnega dejanskega stanja domneva (1. točka četrtega odstavka 125. člena ZPPSL) in ga tožeči stranki ni treba dokazovati. Če pa je bilo plačilo obveznosti izvršeno na pogodbeno dogovorjeni način (na običajen način, torej s kongruentnim dejanjem), se obstoj subjektivnega dejanskega stanu domneva samo, če je bilo izvršeno v zadnjih treh mesecih pred časom, navedenim v 2. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Če pa je bilo izvršeno prej, vendar ne več kot eno leto pred začetkom stečajnega postopka, pa ga mora tožeča stranka dokazovati. Če sta se stranki spora res dogovorili, da bo šlo plačilo končnega naročnika tožeči stranki direktno toženi stranki, potem najbrže o asignaciji kot tehnični izvedbi omenjenega dogovora res ne bi mogli govoriti kot o neobičajnem načinu izpolnitve. Toda če terjatev tožene stranke z asignacijo ni bila poplačana v naprej niti ne sočasno, ampak po izpolnitvi tožene stranke, se obstoj subjektivnega dejanskega stanu domneva že po 2. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, če je do poplačila terjatve tožene stranke prišlo v zadnjih treh mesecih pred začetkom stečajnega postopka."