TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v izreku o krivdi, kazni in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da:

I. se obtožba zoper V. R.,

da je vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, tako da je v času od januarja 2001 do najmanj vključno 19. 6. 2002 v peskokopu pri G., ki je na zemljiščih parcelnih št. 1503/1, 1503/2, 1510 in 1512, k. o. G., last Š. E., in mu ga je E. dal v najem, čeprav ni imel koncesije za izkopavanje gramoza, ki je po prvem odstavku 17. člena Zakona o varstvu okolja in prvem odstavku 11. člena v zvezi z 12. točko 3. člena Zakona o rudarstvu kot mineralna surovina last Republike Slovenije, v škodo Republike Slovenije izkopal in si prilastil skupno najmanj 6210 m3 gramoza v vrednosti 24.618,18 €,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika,

iz razloga po četrti točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

z a v r n e .

II. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Vrhovno sodišče je že v zadevi I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005 sprejelo stališče, da se zastaranje kazenskega pregona šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Z vključitvijo zastaranega dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje bi se namreč znova vzpostavila pravica države za kazenski pregon za to kaznivo dejanje, kar bi pomenilo obid določb o absolutnem zastaranju.

Pri kaznivem dejanju tatvine je v teoriji in sodni praksi uveljavljena t. i. teorija aprehenzije, po kateri je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala.