TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obveznost nedobrovernega posestnika plačati za uporabo tuje stvari izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 95. člena SPZ, po kateri dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Ker zakon določa, da za uporabo stvari ni dolžan plačati dobroverni posestnik, je a contrario treba zaključiti, da mora nedobroverni posestnik za uporabo stvari plačati.

Pravno vrednotno izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je drugačno kot v primeru, ko gre za razmerje med lastnikom in nelastnikom. Različnost obeh položajev izvira iz upravičenj solastnika