TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-1213/2016/47 (1312-06) z dne 2. 2. 2018 odpravi in se prošnjam za priznanje mednarodne zaščite prosilcev A.A., roj. ... 1984 v kraju ..., Turčija, B.B., roj. ... 1990 v kraju ..., Turčija, C.C., roj. ... 2015 v kraju ..., Turčija in D.D., roj. ... 2014 v kraju ..., Turčija, vsi državljani Turčije, ugodi ter se jim prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka se ni držala standardov iz uveljavljene sodne prakse glede ocenjevanja (ne)verodostojnosti, tj., da je potrebno v dokazno oceno vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene neverodostojnosti in da je potrebno razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi.

Sodišče ne more slediti dokazni oceni tožene stranke, da se izpovedbi obeh tožnikov glede navedenih dveh dogodkov med seboj toliko razlikujeta (vprašanje notranje konsistentnosti), da ne bi bilo mogoče verjeti, da sta se dogodka zgodila. Še posebej, ker iz informacij o izvorni državi izhaja (kar je že element zunanje konsistentnosti, torej drugi kriterij v shemi za oceno verodostojnosti), da je v tistem času dejansko obstajalo vsesplošno sovražno ozračje do pripadnikov gibanja Hizmet, ki ga je ustvarila turška oblast.

Tožniki primarno uveljavljajo preganjanje s strani države (strah pred pridržanjem, mučenjem, kazenskim postopkom, preklicem potnih listin, odpovedjo delovnega razmerja na fakulteti in nezmožnost nove zaposlitve ipd.) in zatrjujejo, da je do preganjanja s strani sosedov (torej nedržavnih subjektov) prišlo ravno zaradi hujskanja javnih oblasti zoper pripadnike Hizmeta, obdolžitve gibanja za poskus državnega udara in razglasitve gibanja za teroristično organizacijo. V takšnih okoliščin se od tožnikov ne more pričakovati, da bi morali klicati policijo, in je treba šteti, da tožnikom dejanska, trajna in učinkovita zaščita pred preganjanjem v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 ni bila na voljo (3. al. 24. člena ZMZ-1).

Okoliščina, da so zapustili stanovanje in socialni položaj, s katerim so bili zelo zadovoljni, to pa so storili z dvema majhnima otrokoma, je poseben element v oceni verodostojnosti (verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot sta jih opisala tožnika), ki ga tožena stranka neupravičeno ni upoštevala in prav tako kaže na utemeljen strah pred preganjanjem.

Če je akter preganjanja država, je sicer lahko pomembna okoliščina, kako je prosilec za mednarodno zaščito zapustil državo, vendar zgolj dejstvo, da so tožniki lahko legalno zapustili državo, v konkretnem primeru še ne utemeljuje zaključka, da tožniki v Turčiji niso bili in, kar je še bolj bistveno, tudi v primeru vrnitve ne bodo ogroženi, saj je treba nujno upoštevati vse druge dokaze in okoliščine konkretnega primera, ki temu zaključku nasprotujejo. Glede na okoliščine kontrole tožnikovih potnih listin in glede na informacije o izvorni državi o širjenju kroga osumljencev zgolj dejstvo, da so tožniki lahko zapustili državo, še ne more utemeljevati zaključka, da tožnikom v Turčiji ni grozilo in jim, kar je bistveno, tudi v prihodnosti ne grozi preganjanje.

Dejanje obtožbe pripadnosti teroristični organizaciji, ki temelji zgolj na politični opredeljenosti in pripadnosti gibanju Hizmet, ter na tej podlagi dejanje neutemeljenega in diskriminatornega odvzema prostosti do 7 dni, kar se glede na informacije o izvorni državi o dolgotrajnih in celo tajnih pridržanjih lahko še podaljša, je dovolj resne narave, da predstavlja hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Hudo kršitev človekove pravice do poštenega sojenja predstavlja tudi nezmožnost dostopa do odvetnika, nezmožnost tajne komunikacije z odvetnikom, pritiski javnih oblasti na odvetnike, politična razrešitev velikega števila tožilcev in sodnikov ter grožnje z nesorazmernimi zapornimi kaznimi.

Tožniku grozi tudi kršitev absolutne temeljne človekove pravice, ki je torej v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, in sicer prepoved mučenja iz 3. člena EKČP.