TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Kot izhaja iz obrazložitve predloga novele ZDIU12-A, ki je bila sprejeta v juniju 2012, je bil namen novele oziroma novega 5.a člena ZDIU12, glede na potrebne dodatne ukrepe, ki se odražajo v znižanih prejemkih iz delovnega razmerja javnim uslužbencem v javnem sektorju, v zakonski ureditvi enotne višine regresa za letni dopust za zaposlene v nefinančnih in finančnih družbah, v katerih je država ali občina več kot 25-odstotni lastnik premoženja v javnem sektorju, kot velja za javne uslužbence v javnem sektorju (regres za letni dopust je bil po ZDIU12 za javni sektor določen v znesku, ki je nižji od minimalne plače!). Razlog za omejitve na področju prejemkov zaposlenih v teh družbah je v tem, da imajo javna podjetja in gospodarske družbe, ki opravljajo gospodarske javne službe, zagotovljen trg in nimajo konkurence ter so v primerjavi z javnim sektorjem privilegirane, ker imajo „prihodkovni monopol“. Namen novele je bil uskladiti oziroma znižati nivo pravic zaposlenih v navedenih družbah (katerih lastnik je vsaj delno RS) glede na omejitve in nivo pravic (tudi glede regresa za letni dopust), ki jih imajo javni uslužbenci in funkcionarji. Zato je potrebno v tem smislu razlagati sporno določbo 5.a člena ZDIU12-A tudi glede njene veljavnosti po letu, v katerem je bila dosežena več kot 2,5 % rast BDP. To pa pomeni, da je glede na namen, ki ga je zasledoval 5.a člen ZDIU12-A, logično, da so omejitve veljale še v naslednjem letu po tem letu, torej tudi v letu 2015, saj so bile v javnem sektorju v tem letu še naprej v veljavi dotedanje omejitve (tudi znižan regres za letni dopust). Pri razlagi sporne določbe je potrebno upoštevati povezavo ZDIU12-A z drugimi zakoni, ki prav tako določajo omejitve oziroma „varčevalne ukrepe“ na različnih področjih, zlasti ZUJF, ki čas trajanja omejitev na različnih področjih podaljšuje še za eno leto po letu, v katerem je bila ugotovljena ustrezna višja gospodarska rast (npr. 182. člen ZUJF, čeprav se ne nanaša na regres za letni dopust za javne uslužbence v javnem sektorju). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nasprotni udeleženec ni kršil Kolektivne pogodbe za dejavnost bančništva in tarifne priloge h kolektivni pogodbi dejavnosti bančništva Slovenije za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, s tem, da je članom predlagateljev kršil pravico do regresa za letni dopust za leto 2015, ker jim le tega ni izplačal v celotnem bruto znesku 80 % povprečne plače predpreteklega meseca zaposlenih v Republiki Sloveniji.