TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Javne agencije RS za varstvo konkurence št. 306-37/2009-79 z dne 29. 12. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je pri presoji obstoja ekonomske celote družb A. in B. izhajala iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da ekonomska celota med matično družbo in hčerinsko družbo obstaja le, če matična družba samostojno izvaja odločilni vpliv in ima izključni nadzor nad hčerinsko družbo oz. na poslovanje hčerinske družbe.

V evropskem pravu v primeru, da ima matična družba v lasti 100 % kapitala svoje hčerinske družbe, velja domneva, da matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe. Domneva je izpodbojna; stranke lahko predložijo dokaze o samostojnosti hčerinske družbe. Pri drugačnem razmerju lastništva v hčerinski družbi ni domneve, da gre za ekonomsko celoto. Dokazno breme je na tistem, ki jo dokazuje, v obravnavanem primeru na strankah postopka. Test, ki ga izvaja organ, mu narekuje ugotavljanje, ali so stranke v razmerjih matična družba – hči neodvisne pri svojih odločitvah oz. ali je ena sposobna izvajati odločujoč vpliv na drugo, tako da ta nima dejanske avtonomije pri oblikovanju svoje trgovske politike na trgu. Iz sodne prakse izhaja, da se presoja dejansko izvajanje odločujočega vpliva in da lastništvo ni edini dejavnik, ki se ga pri presoji odločujočega vpliva upošteva, predvsem ne njegova višina. V izpodbijani odločbi tožena stranka sicer navaja, da je odločujoč vpliv presojala, vendar bi morala presojati dejansko izvajanje odločujočega vpliva, ter pri presoji vprašanja, ali hčerinska družba samostojno odloča o svojih ravnanjih na trgu, proučiti vse upoštevne okoliščine, ki se nanašajo na gospodarske, organizacijske in pravne povezave med hčerinsko družbo in njeno matično družbo. Lastništvo matične družbe ne sme predstavljati odločujočega elementa pri presoji tudi ostalih dokazov.