TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenki se oprostita plačila sodne takse.

Če je zakonski znak kaznivega dejanja določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanja ne bo ponavljalo. Vključen bo že v del opisa konkretnega dejanskega stanu. Predvsem pri tako imenovanih subjektivnih znakih kaznivega dejanja, kot „z namenom“ ali „vedoma“, ko gre za psihične procese, je opis dovolj opredeljen že z navedbami zakonskih znakov oziroma elementov kaznivega dejanja. Na namen sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Zaključek o obstoju določenega namena je stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe.

Kršitev dokaznega pravila iz prvega odstavka 355. člena ZKP (da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi) ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za dokaz, na katerega bi se sodba izključno ali v odločilni meri opirala, zatrjevana kršitev določbe 355. člena ZKP ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

V skladu z določbo četrtega odstavka 249. člena ZKP sme sodišče, če so za kakšno vrsto izvedenskega dela imenovani sodni izvedenci, postaviti druge izvedence samo, če bi bilo nevarno odlašati, če so sodni izvedenci zadržani, ali če to zahtevajo druge okoliščine. V obravnavanem primeru je obstoj takšnih drugih okoliščin za postavitev izvedenca utemeljen v načelu ekonomičnosti kazenskega postopka. F. K. je bil namreč v obravnavani kazenski zadevi s strani sodišča postavljen kot sodni izvedenec, ki je že izdelal pisno izvedensko mnenje. Dejstvo, da je bil F. K. med dolgoletnim kazenskim postopkom razrešen kot sodni izvedenec, še preden je bil zaslišan na glavni obravnavi, je od sodišča terjalo, da ga na glavni obravnavi v skladu z določbo četrtega odstavka 249. člena ZKP zapriseže kot sodnega izvedenca.

Za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku je treba uporabiti določbe civilnega prava, zato lahko sodišče oškodovancu poleg glavne terjatve prisodi tudi ustrezne zamudne obresti. Sodišče torej v tako imenovanem adhezijskem postopku odloča z uporabo predpisov civilnega prava (378. člen Obligacijskega zakonika), po katerih v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolžnik poleg glavnice dolguje še zamudne obresti.