TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1564/2016/3 (1313-40) z dne 27. 12. 2016 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožnik ni bil nemudoma pisno obveščen o razlogih za pridržanje, ki jih je tožena stranka konkretizirala šele v izpodbijanem aktu v povezavi z določilom 68. člena ZTuj-2. V skladu z ustaljeno prakso je pravica do obrambe, ki zajema pravico osebe, da se izjasni, in pravico dostopa do spisa, ena temeljnih pravic, ki so sestavni del pravnega reda EU in so zajete v Listini. Gre za splošno pravno načelo oziroma pravico, da se vsaka oseba izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, „ki bi lahko negativno vplival na njegove interese.

Navedbe o maltretiranjih in bivanjskih razmerah, katerim naj bi bil tožnik podvržen v Bolgariji, in ki jih je tožnik samoiniciativno podal pod točko 23 prošnje za mednarodno zaščito, ob upoštevanju nadaljnjih navedb tožnika o njegovi vlogi v bojih v Afganistanu, bi morale biti torej za toženo stranko dovolj močan indic, da bi tožena stranka na kratko omenjene nehumane okoliščine soočila oziroma jih preverila še z vidika splošno znanih dejstev oziroma informacij o splošnem stanju glede prosilcev za mednarodno zaščito v Bolgariji. Te splošne informacije o stanju v Bolgariji pa bi morale biti toženi stranki znane. Če se pojavi utemeljen dvom v možnost izvedbe postopka predaje, še posebej če je prosilec v Bolgariji morebiti že doživel maltretiranje oziroma obravnavanje, ki bi lahko pomenilo kršitev pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, potem tožena stranka ne sme takega prosilca „za vsak primer“ pridržati, če bi bila predaja vendarle možna, ker to ne bi bilo v skladu z načelom sorazmernosti in konceptom ureditve pridržanja v Dublin III uredbi, ki temelji na „izjemnosti“ teh ukrepov.