TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-149/2013/38 (1312-02) z dne 30. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

V pospešenem postopku lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, ali če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Toženka določbe 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ni uporabila pravilno, saj je ni uporabila restriktivno v smislu jasne jezikovne razlage. To določbo bi namreč smela uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Tožnik pa je prošnjo vložil (tudi) zato, ker je menil, da je v izvorni državi preganjan s strani tajne policije. Dejstvo, da je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, je sicer okoliščina, ki jo je treba upoštevati v celoviti dokazni oceni tožnikove verodostojnosti, vendar jo je v konkretnem primeru tožnik ustrezno in prepričljivo pojasnil.

Kriterij iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ „če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje“ je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, ter v primeru, ko bi sicer navedbe prosilca lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje 23. člena ZMZ (npr. dokazov, uradnih podatkov ali druge dokumentacije, s katero razpolaga pristojni organ, ter splošnih informacij o izvorni državi) očitno, to je na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje.