TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre pri delu z valjarjem za nevarno dejavnost v smislu določb OZ. Neutemeljene pa so njene pritožbene navedbe, da je za škodo, ki jo je utrpel, odgovoren izključno tožnik na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Glede na trditve tožnika, da v vsakem primeru tožena stranka odgovarja za nastalo škodo iz nevarne dejavnosti in da je do nesreče pri delu prišlo brez krivde tožnika, ki se je slučajno nahajal v bližini delovnega stroja, in zaradi nepazljivosti upravljavca delovnega stroja, pritožbeno sodišče v zvezi s soprispevkom tožnika opozarja tudi na krivdno odgovornost tožene stranke, o kateri sodišče prve stopnje sicer ni zavzelo posebnega stališča. Vendar pa je glede na pravilne ugotovitve o pravno pomembnih dejstvih, ki obsegajo tudi (smiselno) ugotovitev, da je bil upravljavec valjarja premalo pazljiv, treba ob pravilni uporabi materialnega prava pri ugotovitvi porazdelitve odgovornosti med stranki tega postopka to upoštevati.

Ttožnikovo ravnanje ni bilo nerazumno in nepremišljeno, zato mu ni mogoče pripisati izključne krivde za nastalo škodo. Tožniku je sicer mogoče očitati, da ob pričetku dela z ročnim teptalcem ni (ponovno) preveril, ali delo lahko varno opravi, ni mu pa mogoče očitati, da ni počakal, da se valjar ustavi (glede na to, da se je pričel gibati hkrati z njim) niti da je kršil prepoved vstopa in izvajanja del v nevarnem področju valjarja, saj se valjar v trenutku, ko je tožnik začel opravljati naloženo delovno nalogo v njegovi bližini, še ni premikal, oziroma ga tožnik ni mogel videti. Res je, da bi tožnik lahko nezgodo preprečil, če bi ob pričetku dela (ponovno) preveril, ali se je morebiti valjar začel premikati, to pa je sodišče prve stopnje ustrezno prepoznalo kot njegov 10-odstotni soprispevek k nastali škodi.