TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Sodišče je ne glede na to, da se tožnik ne nahaja več v Sloveniji, vsebinsko obravnavalo njegovo tožbo in je ni zavrglo, saj meni, da ima tožnik še vedno pravni interes za izpodbijanje sklepa. Bistvo izpodbijanega akta je namreč v tem, da Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ampak jo bo obravnavala Republika Hrvaška.

Tožnik je preko ozemlja Republike Hrvaške potoval z različnimi transportnimi sredstvi in sicer z različnimi taksiji, različnimi avtobusi, na različnih avtobusnih linijah in med drugim tudi peš, iz česar po naravi stvari brez dvoma izhaja, da ni bil v Republiki Hrvaški le v tranzitu.

Tožnik ni navedel nobenih utemeljenih individualnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško, saj ni določeno navedel, da bi bil tam osebno tožnik kakorkoli izpostavljen preganjanju ali resni škodi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško.

Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavlja zgolj posplošeno trditev, da bi izvršitev izpodbijanega akta v smislu izročitve tožnika Hrvaški pred vročitvijo sodne odločbe v upravnem sporu kršila pravico tožnika iz 23. in 25. člena Ustave RS kršitev 3. člena EKČP, s čimer ni v zadostni meri izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki mora biti za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe sedanja, dejanska in konkretna, saj zgolj hipotetičen nastanek domnevne škode za presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru ne zadostuje.