TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ker je prosto odločanje o bilančnem dobičku eno od temeljnih upravičenj delničarjev, s sklepom o razdelitvi skoraj celotnega dobička za dividende praviloma ni nič narobe. Delničarji imajo namreč izključno pravico odločati o usodi ugotovljenega bilančnega dobička. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nobena pravica ni absolutna. Ni namreč mogoče mimo konkretnih okoliščin zadeve, ko so delničarji personalno povezani z upravo tožeče stranke (zakoniti zastopniki delničarjev so bili hkrati člani uprave tožeče stranke) in imajo že iz tega razloga praviloma na voljo vse informacije o stanju družbe. O uporabi dobička se je odločalo na skupščini več kot leto dni po zaključku poslovnega leta, za katero je bil dobiček ugotovljen. Če bi se trditve tožeče stranke, da je družba v trenutku odločanja o uporabi dobička (glede na to, da je od datuma, na katerega je bil dobiček ugotovljen, minilo leto dni) že bila insolventna oziroma je bilo zaradi začetka izterjave ene od večjih obveznosti družbe insolventnost mogoče pričakovati, da družba za izplačilo dividend ni imela likvidnih sredstev in da je bila za plačilo dividend porabljena pomembna in bremen prosta dolgoročna naložba tožeče stranke, izkazale za točne, bi bil sklep, da se kljub temu razdeli celoten bilančni dobiček lahko v nasprotju z ZGD-1, predvsem v nasprotju z načelom ohranjanja kapitala. Taka razlaga je v skladu z namenom določbe 227. in tudi 233. člena ZGD-1, saj te določbe zagotavljajo upnikom, da delničarji ne bodo poplačani, preden ne bodo poplačani upniki. Izpolnjen pa mora biti tudi subjektivni pogoj, to je zavedanje delničarjev, da do prejemkov iz naslova dividend niso bili upravičeni. Ker gre pri odločanju o uporabi dobička za eno od temeljnih upravičenj delničarjev, bi bil tak sklep mogoč le, če bi šlo za zlorabo pravice.

Če se pri izvedbi dokaza z izvedencem izkaže, da so pomembna še druga dejstva, glede katerih od stranke ni mogoče zahtevati, da bi jih morala predvideti že vnaprej, takih trditev ni mogoče šteti kot prepoznih. Enako to velja za dokazne predloge, s katerimi želi stranka nasprotovati ugotovitvam izvedenca. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da je bila pravica do izjave glede izvedenskega mnenja v postopku izvotljena. Kadar gre za zahtevnejša izvedenska mnenja, je treba dati strankam dovolj časa za pripravo in jim tudi omogočiti, da si pri vprašanjih izvedencu pomagajo s strokovnimi pomočniki (to seveda ne pomeni, da bi lahko tak strokovni pomočnik postavljal vprašanju izvedencu neposredno).