TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

Tožnica je v dopolnitvi tožbe za vsak posamezen mesec navedla skupni znesek stroškov upravljanja in znesek, ki je odpadel na toženko, ter priložila razdelilnike, iz katerih jasno izhaja tudi ključ delitve teh stroškov. S tem je po oceni višjega sodišča zadostila svojemu trditvenemu bremenu (212. člen ZPP). Čeprav v dopolnitvi tožbe res ni dobesedno navedla ključa delitve, je bil ta očitno pregledno naveden v priloženih razdelilnikih. Zato bi bilo v zadevi, kot je ta, po oceni višjega sodišča prisiljeno stališče, da je to nezadostno z vidika prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP. Strogo ločevanje trditev od ostalega procesnega gradiva, zlasti dokaznega, je namreč v funkciji bistveno bolj temeljne potrebe, da se da o tožbi racionalno razpravljati (da toženka ve, pred čim naj se brani, in sodišče, o čem naj sodi). O tem, kakšen je ključ delitve stroškov upravljanja, pa ni bilo nobene dileme in je bilo to mogoče po dopolnitvi tožbe takoj jasno in brez ostanka spoznati.

Zgolj zatrjevanje abstraktnega zakonskega dejanskega stanu (izpolnitev obveznosti s plačilom) za obrazloženost ugovora izpolnitve ne zadošča. Za konkretiziranost ugovora bi morala podati trditve, kdaj in na kakšen način je posamezen strošek upravljanja plačala.