TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

„II. Tožena stranka je dolžna v isti rubriki časnika ..., kot je bil objavljen sporni članek, ter na spletnem portalu www...si javno objaviti preklic navedbe v članku „A. A. ogoljufal poslovnega partnerja“ z dne ... 2014 z opravičilom tožeči stranki zaradi javne objave neresničnih navedb, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, pod izvršbo. V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

− v prvem stavku III. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi glede umika spornega članka s spletne strani www...si ali s katerekoli druge spletne strani oziroma nosilca podatkov;

− v prvem stavku IV. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne tudi glede plačila 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe;

− v V. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

III. V preostalem se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.

Očitek storitve kaznivega dejanja je tipična žaljiva izjava, ki posega v čast in dobro ime posameznika.

Sporni članek je bil v tiskani izdaji časopisa objavljen na 7. strani, v rubriki „kronika“. Objava preklica in opravičila na 1. strani časopisa, ki je namenjena najaktualnejšim in najpomembnejšim novicam, bi predstavljala nesorazmeren ukrep. Utemeljeno je namreč pritožbeno stališče, da lahko sodišče stranki prisodi nekaj manj od tistega, kar zahteva, ne more pa ji prisoditi kaj več ali kaj drugega. V konkretnem primeru odločitev, da je tožena stranka dolžna objaviti preklic navedb v spornem članku z opravičilom tožniku na strani, ki je kasnejša od 1. strani časopisa, predstavlja nekaj manj od tistega, kar je zahteval tožnik.

Odgovornosti in naloge novinarjev niso tako daljnosežne, da bi se jim lahko ali smelo naložiti, da iz javnih arhivov izbrišejo članke, tudi če posegajo v osebnostne pravice oškodovancev. Spletni arhivi medijev so varovani v okviru pravice do svobode izražanja, saj se s tem, ko se javnosti omogoča dostop tudi do starejših medijskih objav, omogoča oblikovanje demokratične razprave o zadevah, ki so v javnem interesu. Odstranitev članka iz (spletnega) arhiva, tudi če posega v osebnostne pravice oškodovanca, bi pomenila cenzuro in pisanje zgodovine na novo, kar je povsem v nasprotju s pravico do svobode izražanja.