TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se v delu zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-575/2017/4 (1312-13) z dne 29. 6. 2017 zavrne.

II. Tožba se v delu s katerim tožnik zahteva: ?Ugotovi se, da je bila tožniku z izvrševanjem sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-575/2017/4 (1312-13) z dne 29. 6. 2017 v obdobju od 29. 9. 2017 od 9:45 dalje kršena pravica do osebne svobode. Toženi stranki se prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-575/2017/4 (1312-13) z dne 29. 6. 2017 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.? se zavrže.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče že v več zadevah navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti.

Iz ZUS-1 izhaja, da kopičenje zahtevkov, kot ga uveljavlja tožnik, izpodbojnega in ugotovitvenega po 4. členu ZUS-1, ni dopustno, ker se zahtevka glede na prvi odstavek, 4. člena ZUS-1 izključujeta. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zakonodajalec dopušča možnost, da stranka v upravnem sporu izpodbija tudi druge akte, ki niso upravni akti, če tudi poseben področni zakon te možnosti ne dopušča (v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1), vendar samo pod pogojem, da stranka izrecno izpodbija akt oziroma je v zadevi očitno, da stranka izpodbija akt, s katerim organ (v smislu 1. člena ZUS-1) posega v človekove pravice posameznika, ob upoštevanju klavzule subsidiarnosti. Sodno varstvo zoper izpodbijani sklep pa je v obravnavani zadevi urejeno v določbi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej, ker je zoper izpodbijani sklep toženke dovoljen upravni spor (2. člen ZUS-1), subsidiarnega upravnega spora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 zoper navedeni upravni akt sploh ni mogoče voditi in v njem odločiti.