TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
Če je zahteva za varstvo zakonitosti po 2. odst. 389. čl. ZKP vložena
v obdolženčevo škodo in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena,
ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno
sodbo.
Navedena določba se po mnenju tega sodišča ne nanaša samo na obsojene
osebe, temveč tudi na vse druge osebe, glede katerih je bila v
kazenskem postopku izdana odločba, torej tudi na osebe, ki so bile
oproščene obtožbe, ali pa je bil postopek zoper njih ustavljen. S
sklepom, zoper katerega je bila vložena zahteva za varstvo
zakonitosti, je bil zoper obdolženca ustavljen postopek, ki je tekel
na zahtevo oškodovanca kot tožilca. Zato se v obravnavani zadevi
šteje, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v
obdolženčevo škodo, zaradi česar se je lahko kršitev zakona le
ugotovila.
ORIGINAL:
Prema čl. 389. st. 2. ZKP ako je zahtev za zaštitu zakonitosti
podignut na štetu osudjenog, a vrhovni sud najde da je osnovan, on će
samo utvrditi da postoji povreda zakona, ne dirajući u pravnosnažnu
odluku.
Navedena odredba se po stanovištu ovog suda ne odnosi samo na
osudjena lica, već i na sva druga lica, u pogledu kojih je u redovnom
krivičnom postupku doneta odluka, dakle, i na lica oslobodjena
optužbe, kao i ona protiv kojih je postupak obustavljen. Rešenjem,
protiv koga je podignut zahtev za zaštitu zakonitosti, obustavljen je
postupak protiv okrivljenog koji je vodjen po zahtjevu oštećenog kao
tužioca, pa se u konkretnom slučaju smatra da je zahtev za zaštitu
zakonitosti podignut na štetu okrivljenog, usled čega se povreda
zakona može samo utvrditi.