Odločba o ugotovitvi, da 445. člen Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo in o zavrnitvi ustavne pritožbe

1756. Odločba o ugotovitvi, da 445. člen Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo in o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka: U-I-123/19-18 
               Up-1550/18-17

Datum: 28. 5. 2020

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Sveborja Štampalije, Ljubljana, ki ga zastopa Dušan Tršan, odvetnik v Ljubljani, na seji 28. maja 2020

Člen 445 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19) ni v neskladju z Ustavo.

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 3324/2015 z dne 6. 7. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. VII Kp 3324/2015 z dne 14. 7. 2016 se zavrne.

Pobudnik je bil v skrajšanem postopku pravnomočno obsojen na šestmesečno zaporno kazen zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena in s 34. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – KZ-1). Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pobudnik navaja, da izpodbija 445. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker omogoča pritožbenemu sodišču v skrajšanemu postopku popolno samovoljnost glede odločitve o tem, ali stranko, ki je to izrecno zahtevala, obvesti o seji pritožbenega senata. Tako naj bi določbo razumela tudi ustaljena sodna praksa. To naj bi pomenilo kršitev obdolženčeve pravice, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ki jo zagotavljata druga alineja 29. člena Ustave in prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) v zvezi s točko c) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Pobudnik se sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Zahirović proti Hrvaški z dne 25. 4. 2013, v zadevi Lonić proti Hrvaški z dne 4. 12. 2014, v zadevi Arps proti Hrvaški z dne 25. 10. 2016 in v zadevi Kobaš proti Hrvaški z dne 4. 10. 2018. V skladu z navedeno sodno prakso naj bi moralo pritožbeno sodišče, kadar je pozvano, da naj v zvezi z obtožbo zoper obdolženca v celoti odloča o pritožnikovi krivdi ali nedolžnosti, ob upoštevanju ne le argumentov, ki jih je obdolženec navedel pred sodiščem prve stopnje, pač pa tudi argumentov glede zatrjevanih napak, ki jih je pri ugotavljanju vseh pomembnih dejstev in v zvezi s pravilno izvedbo vseh ustreznih vsebinskih in postopkovnih pravic zagrešilo to sodišče, iz razlogov pravičnosti zagotoviti prisotnost obdolženca na seji pritožbenega senata. Težko naj bi bilo razumeti, kako naj bi obdolženec sam branil svoje pravice, ne da bi bil prisoten. Ne bi naj bilo razumnega razloga, zakaj je zakonodajalec v skrajšanem postopku na tako restriktiven način omejil ustavno zagotovljeno pravico obdolženca do sojenja v navzočnosti.

Pobudnik vlaga ustavno pritožbo, s katero izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani. Iz sodbe Višjega sodišča je razvidno, da je pobudnik zahteval, naj ga sodišče obvesti o seji pritožbenega senata. Višje sodišče je pojasnilo, da pritožnika o seji ni obvestilo, ker je ocenilo, da njegova navzočnost na seji ne bi bila koristna. Vrhovno sodišče je v zvezi s pritožnikovimi očitki o kršenju pravice do sojenja v navzočnosti pojasnilo, da ta ustavna pravica ni absolutna, ampak je v določenih primerih in pod določenimi pogoji vanjo dopustno poseči. Kot primer je navedlo tretji odstavek 307. člena ZKP. V skladu s 445. členom ZKP naj bi bil pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka bi morala obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Navesti naj bi morala konkretne razloge, s čim bo prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši naj bi bili razlogi obrambe, toliko bolj naj bi bilo sodišče zavezano, da obdolženca ali zagovornika obvesti o seji. Drugačna ureditev nekaterih institutov v skrajšanem postopku naj bi izhajala iz načela ekonomičnosti in naj bi temeljila na izhodišču, da mora biti omenjeni postopek hitrejši. Skrajšani postopek naj bi predstavljal pomemben element, ki strankam omogoča izvrševanje pravice do sojenja v razumnem roku. Razlog za drugačno ureditev v skrajšanem postopku naj bi bila narava skrajšanega postopka, v okviru katerega naj bi se odločalo o krivdi za lažja kazniva dejanja. Pritožnik naj bi podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na pritožbeni seji, zato naj sodišču druge stopnje ne bi bil omogočen uvid v njegov potencialni prispevek k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj na seji senata. Sodna praksa ESČP glede vprašanja navzočnosti na seji pritožbenega sodišča naj ne bi bila enotna. ESČP naj bi v več primerih prišlo do drugačnih zaključkov kot v zadevi Arps proti Hrvaški, in sicer v odločitvi v zadevi Bladh proti Švedski z dne 10. 11. 2009 ter v sodbah v zadevah Kaura proti Finski z dne 23. 6. 2009 in Petrenco proti Moldaviji z dne 30. 3. 2010. V teh sodbah naj bi ugotovilo, da pritožnikova navzočnost ni bila potrebna, ker naj bi bilo mogoče zadevo rešiti na podlagi pisnega gradiva. Čeprav naj bi se ta sodna praksa nanašala na postopke v zvezi s socialnimi zavarovanji, naj ne bi bilo nobenega razloga, da zaključkov ne bi bilo mogoče upoštevati v kazenskem postopku. Navedena sodna praksa naj bi temeljila na vsebinsko enakih argumentih kot dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča.

Pritožnik zatrjuje, da so mu s stališčem Višjega in Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 6. člena EKČP ter 22., 23. in 28. člena ter druge in tretje alineje 29. člena Ustave. Težko naj bi bilo razumeti, kako naj bi pritožnik sam branil svoje pravice, ne da bi bil prisoten. Zadeve, na katere naj bi se sklicevalo Vrhovno sodišče, naj se ne bi nanašale na kazenski postopek, zato naj za obravnavano zadevo ne bi bile pomembne. Navedbe Vrhovnega sodišča, da sodna praksa ESČP glede tega vprašanja ni enotna, naj ne bi bile resnične.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1550/18 z dne 20. 3. 2019 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega in Višjega sodišča sprejelo v obravnavo in sklenilo, da zadevo obravnava absolutno prednostno. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

S sklepom št. U-I-123/19 z dne 19. 9. 2019 je Ustavno sodišče sklenilo, da sprejme pobudo za začetek postopka za oceno 445. člena ZKP. Pobuda je bila na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS poslana Državnemu zboru.

Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Svoje mnenje o pobudi pa je Ustavnemu sodišču poslala Vlada. Ta meni, da je treba ustavnost izpodbijane določbe presojati zlasti z vidika tega, ali ima pritožnik glede na veljavno ureditev zagotovljene pravico do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave oziroma 6. člen EKČP), pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave oziroma 13. člen EKČP) ter pravico do izjave (22. člen Ustave). Ker naj bi se v skrajšanem postopku obravnavala lažja kazniva dejanja, pri katerih je kot glavna kazen zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let, naj bi bil postopek že na prvi stopnji temu primerno poenostavljen. Pritožbeni postopek naj bi bil praviloma pisen. Pri tem pa naj bi imel obdolženec možnost učinkovite pisne pritožbe, obe stranki pa naj bi bili seznanjeni z vsem procesnim gradivom. Niti naj ne bi bila nobeni izmed strank dana neupravičena prednost na račun druge, saj naj bi bili na sejo vabljeni obe ali nobena. Kadar pritožbeno sodišče poseže v dejstveno podlago prvostopenjske sodbe, naj bi bilo v skladu s 379. členom ZKP dolžno opraviti glavno obravnavo, na katero povabi obe stranki. V tem smislu naj bi bilo treba razumeti sodbi ESČP v zadevah Zahirović proti Hrvaški ter Arps proti Hrvaški, pa tudi sodbo v zadevi Kozlitin proti Rusiji z dne 14. 11. 2013. Tudi v skladu s prakso ESČP naj bi bila v nekaterih primerih dopustna seja pritožbenega senata brez prisotnosti obdolženca. Pomembno naj bi bilo, ali lahko sodišče glede na naravo zadeve odloči zgolj na podlagi spisa (sodba v zadevi Fejde proti Švedski z dne 29. 10. 1991), ali pa se zahteva prisotnost oziroma zaslišanje strank (sodba v zadevi Abdulgadirov proti Azerbajdžanu z dne 20. 6. 2013), kakšna sta narava in teža kaznivega dejanja ter ali obstaja prepoved sojenja v obdolženčevo škodo. V konkretnih primerih naj bi bilo treba zagotoviti, da odločanje o prisotnosti obdolženca na seji ne bo samovoljno in da bo odločitev Višjega sodišča, da obdolženca ne vabi na sejo, obrazložena. Tudi Vrhovno sodišče naj bi v sodbi št. I Ips 85640/2010 z dne 29. 3. 2018 ugotovilo, da je bila navzočnost obdolženca na seji pritožbenega senata neupravičeno zavrnjena. Napake pri posamičnih sodnih odločitvah glede nenavzočnosti obdolženca naj še ne bi pomenile, da je problematična ustavnost izpodbijane določbe.

Ustavno sodišče je mnenje Vlade vročilo predlagatelju, ki se nanj ni odzval.

Ocena ustavnosti 445. člena ZKP 

Člen 445 ZKP določa, da sodišče druge stopnje obvesti stranki o seji senata, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.