TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvodno*

V zadnjih izdajah TFL Glasnika [1] sem pojasnil očitno spremembo sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v povezavi s krediti v švicarskih frankih, razmišljal o situaciji, ko je praktično nemogoče izpeljati del sodne prakse Sodišča EU v slovenskem pravnem okolju, za konec te trilogije pa se moram dotakniti zgodbe višje sodnice, ki je od leta 2017 sodelovala pri najmanj devetih sojenjih v zadevah na temo posojil v švicarskih frankih, domnevno v letu 2024 pa zaradi lastnega posojila v tej valuti še sama vložila tožbo proti banki. V petih zadevah je bila sodnica poročevalka, bila pa je tudi predsednica senata. V vseh teh primerih je sodni senat višjega sodišča odločil v korist kreditojemalcev, v nekaterih primerih je celo spremenil sodbo sodišča prve stopnje in kreditne pogodbe označil za nične.[2]

2. Ob taki kršitvi postane »siceršnja« kakovost dela v bistvu nepomembna

Kadar sodnik obravnava zadeve, ki bi lahko vplivale na njegove osebne interese, je načeloma pričakovano, da se izloči iz postopka, da bi ohranil nepristranost in zaupanje v pravosodni sistem. Neizločitev v takih primerih lahko vodi do dvomov o poštenosti odločitev. Kodeks sodniške etike, ki ga je sprejelo Slovensko sodniško društvo,[3] v tretjem razdelku določa:

»Sodnik opravlja sodniško funkcijo nepristransko in pri tem ne dopušča, da bi bilo sojenje podvrženo njegovim nagnjenjem, predsodkom ali vnaprejšnjim prepričanjem, političnim, ekonomskim ali drugim interesom, njegovim zasebnim vedenjem o spornih dejstvih, javnim zahtevam ali kritikam in drugim okoliščinam, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali ki bi lahko vzbujale videz takega neustreznega vpliva.«

V komentarju h kodeksu pa posebej poudari, da se poleg dejanske nepristranskosti izrecno varuje tudi videz sodnikove nepristranskosti, »kar pomeni, da mora sodnik upoštevati tudi, kako javnost doživlja okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom v njegovo nepristranskost. Sodnik ohranja nepristranski videz z zadržanostjo, s strpnostjo, z neopredeljenostjo do sprejema odločitve in z varovanjem dostojanstva vsakogar.« V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.[4] Test vtisa nepristranskosti pa je, kot je poudaril Galič v Komentarju Ustave RS, vendarle objektiviziran: »[N]i dovolj, da je sum podan 'v očeh pritožnika', pač pa morajo biti izkazane okoliščine, ki objektivno vzbudijo resen sum v nepristranskost po kriterijih razumnega človeka«.[5] Dokazovanje takih okoliščin je težavno, upoštevati pa je treba, da se nepristranskost sodnika domneva in je zato dokazno breme za dokaz pristranskosti na pritožniku.[6]

Konkretno bi torej sodnici lahko očitali:

1. nasprotje interesov: sodnik ne sme odločati o zadevah, v katerih ima osebni interes, saj to lahko vpliva na njegovo objektivnost;
2. nepristranost: sodniki morajo ravnati v skladu z načelom nepristranosti, kar vključuje izogibanje situacijam, ki bi lahko vzbudile dvome o njihovi sposobnosti, da odločajo pošteno;
3. zmanjšanje ugleda oziroma zaupanja v pravosodje: neizločitev lahko zmanjša zaupanje javnosti v pravosodni sistem – marsikdo je izrazil ob tem primeru tudi sožalje kolegom, ki so bili s sodnico v senatu, pa jih sedaj kdo postrani gleda in se/jih sprašuje, če so sami za problematično dejstvo vedeli – kar je ključno za njegovo legitimnost.

Moje mnenje je jasno, odvetnik Varanelli pa v tem vidi ravnanje, ki je nesprejemljivo, zavržno, neprofesionalno in nepošteno:

»[Tak sodnik j]e prikrita stranka v postopku, ki z zlorabo svoje funkcije in položaja pomaga eni od strank na škodo druge stranke, na škodo pravne države, na škodo pravne doktrine, na škodo odvetniške stroke, in kar je najpomembnejše, na škodo vseh nas!«[7]

Pogledi na zadevo so (lahko) različni,[8] toda pravna ureditev pri nas in v razvitem svetu je jasna: ne gre za dejansko vprašanje, ali je oziroma ali je lahko ena oseba v senatu treh po svojem interesu oblikovala odločitev tega senata; vprašanje je, ali je vzbujen sum v nepristranost te osebe. Dober je primer vtisa sovražnost do stranke ali osebne prizadetosti zaradi ravnanja stranke, kar po sodni praksi lahko utemelji dvom v subjektivno nepristranskost sodnika.[9] Verjetno ni dvoma, da je nekdo, ki čuti, da je bil s strani banke (katerekoli, očita se jim enako ravnanje) oškodovan, zaradi tega pa vloži celo tožbo, osebno prizadet zaradi njenega ravnanja. Mogoče res ni šlo za isto banko (tega nisem šel preverjat), je pa šlo za istovrstno, po lastni izkušnji in nedvomno lastnem prepričanju nepravilno ravnanje istovrstne institucije, tj. banke. In ko pristanemo na to, da tretjina nečesa (so)vpliva na celoto – tj. en sodnik na (odločitev) senat(a) treh –, je jasen sklep na podlagi teh dveh premis.

3. Kdo lahko zagotovi, da ni takih primerov še več?

Milo rečeno najbolje, primerno rečeno pa nujno bi bilo, da bi se sodnica izločila. In je povsem nepomembno, ali piše kakovostne sodbe in ali je njeno siceršnje delo strokovno. Ker ni govora samo o nepristranskosti, temveč tudi o videzu in učinku videza na javnost. Tudi Lance Armstrong je bil svoj čas najboljši na svetu – ko mu je bil dokazan doping, so mu zbrisali vse rezultate. Zatrjeval je, da je doping zlorabljal le do leta 2005.[10] A ne Ameriška protidopinška organizacija (USADA), ne Mednarodna protidopinška organizacija (WADA) se na to nista kaj dosti ozirali – zbrisali so mu vse rezultate, tudi tretje mesto z dirke po Francij iz leta 2009,[11] kajti videz »čistosti« je izgubil – ne zgolj za obdobje, ko so mu zlorabljanje dopinga prav dokazali. Neke vzporednice je nedvomno mogoče potegniti tudi s tem našim primerom – pri čemer o sodbi javnosti sploh ne govorim, tam je dvoma še manj.

Vsekakor in nedvomno pa je ta primer pokazal, da to, da se sodniki sami izločajo, ne deluje. Odvetniki in stranke bi morali imeti možnost, da ugotovijo, ali imajo nepristranskega sodnika. Kdo ve, koliko je še takih sodnikov?[12] Strokovna javnost, predvsem pa odvetniki nimajo dostopa do podatkov o tem, kdo ima kredit (v švicarskih frankih). Pričakoval bi denimo, da bi dali sodniki izjavo, da oni in z njimi povezane osebe nimajo in niso imele kreditov v švicarskih frankih. S tem bi odstranili dvom v pristranskost. Enako bi moralo veljati za vse, ki sodelujejo pri sojenju, na primer za strokovne sodelavce, ki pišejo osnutke sodb. Nazorna je izjava predsednika višjega sodišča v Ljubljani, v kateri je ta sodnica delovala, da ta sodnica nikoli ne bi smela odločati o tožbah kreditojemalcev v švicarskih frankih oziroma bi se morala sama izločiti iz vseh sojenj zaradi nasprotja interesov.[13] Če prej omenjena izjava sodnika zaradi kakšnega razloga naj ne bi bila javna, pa naj dajo takšno izjavo vsaj predsedniku sodišča, da bo vsaj ta vedel. Ker sicer predsednik brez predloga sploh ne more ukrepati, je pa zadolžen tako za zakonitost delovanja kot za ugled institucije, ki jo vodi.

4. Nisem optimist …

Sodna praksa, kot jo je oblikovalo Vrhovno sodišče RS, ima svojo ceno. Ne le v smislu negotovosti in upada zaupanja v pogodbeno pravo oziroma načelo pravne države, ki ga ogroža predvsem retroaktivno pravno urejanje, ampak tudi v smislu precej višjih cen kreditov za prihodnje kreditojemalce. Kakšno ceno bo imel ta primer in strah, da ni osamljen, za pravosodje in uresničevanje njegove vloge v naši družbi, pa raje ne bom špekuliral. Priznam namreč, da – vsaj v tem primeru – nisem optimist.

Opombe:

* Prispevek je pripravljen na podlagi dela članka Boštjan Koritnik: Žrtve in zmagovalci sage o kreditih v švicarskih frankih, v: Pravnik, št. 3-4/2025, str. 231–244.

[1] Glej Boštjan Koritnik: Bedak Boštjan, ki sem vzel kredit v evrih, v: TFL Glasnik, št. 18/2025, 27. maj 2025, in Boštjan Koritnik: Hoteli so kredit, dobili pa (bodo?) brezplačen kredit, v: TFL Glasnik, št. 19/2025.

[2] Za podrobnosti glej Primož Cirman in Tomaž Modic: Sodnica, ki je sodila v zadevah frank, zdaj sama toži banko zaradi kredita v švicarjih, v: Necenzurirano, 17. februar 2025, <https://necenzurirano.si/clanek/preiskave/posojilo-kredit-svicarski-franki-sodnica-tozba-odskodnina-1796042> (22. 4. 2025); Primož Cirman in Tomaž Modic: Sodnica iz zadev frank je sodišču zamolčala, da zaradi lastnega kredita toži banko, v: Necenzurirano, 18. februar 2025, <https://necenzurirano.si/clanek/preiskave/kredit-svicarski-franki-katarina-marolt-kuret-anton-panjan-banke-1796361> (22. 4. 2025); Primož Cirman in Tomaž Modic: Primer sodnice iz zadev švicarskih frank, ki sama toži banko, obtičal na mrtvi točki, v: Necenzurirano, 10. marec 2025, <https://necenzurirano.si/clanek/novice/svicarski-franki-posojilo-katarina-marolt-kuret-sodni-svet-tozba-1801528> (22. 4. 2025).

[3] Na voljo je na <https://sodnisko-drustvo.si/kodeks-sodniske-etike/> (22. 4. 2025).

[4] OdlUS XV, 93, Up-365/05, Uradni list RS, št. 76/06.

[5] OdlUS XVI, 109, Up-679/06 in U-I-20/07, Uradni list RS, št. 101/07, že prej: sklep Up-295/01 z dne 26. junija 2002.

[6] Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Steck-Rish in drugi proti Leichtensteinu, št. 63151/00, 19. maj 2005. Glej Aleš Galič: komentar k 23. členu, v: Lovro Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2011, <https://e-kurs.si/komentar/pravica-do-nepristranskega-sodisca/> (22. 4. 2025).

[7] Luigi Varanelli: Ko sodnik sodi z mislijo nase …, v: Pravna praksa, št. 9/2025, str. 3. Glej tudi, zelo poglobljeno, Jan Zobec: Nemo judex in causa sua, v: Pravna praksa, št. 15/2025, str. 23.

[8] Gregor Verbajs: Nepristranskost se meri s sodbami, ne z zasebnim življenjem, v: Pravna praksa, št. 10-11/2025, str. 3.

[9] Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Kyprianou proti Cipru, št. 73797/01, 15. december 2005.

[10] M. R.: Armstrong: Doping sem uporabljal do leta 2005, potem ne več, v: MMC RTV Slo, 18. januar 2013.

[11] USADA: Lance Armstrong Receives Lifetime Ban And Disqualification Of Competitive Results For Doping Violations Stemming From His Involvement In The United States Postal Service Pro-Cycling Team Doping Conspiracy, 24. avgust 2012.

[12] Varanelli celo zapiše, da ima »občutek, da primer ljubljanske sodnice ni osamljen«. Prav tam.

[13] Primož Cirman in Tomaž Modic: Sodnica iz zadev frank je sodišču zamolčala, da zaradi lastnega kredita toži banko, v: Necenzurirano, 18. februar 2025, (22. 4. 2025).