TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,64 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, zoper katero je tožena stranka vložila ugovor. Hkrati z vložitvijo ugovora je predlagala tudi nadomestitev izdane začasne odredbe z varščino. V predlogu je izrecno navedla, da kljub temu, da bi sodišče predlogu za nadomestitev z varščino ugodilo, še vedno vztraja pri svojem ugovoru, saj po njenem mnenju niso podani pogoji za zavarovanje po določbah ZIZ (in s tem tudi ne za varščino). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje predlogu za nadomestitev začasne odredbe z varščino ugodilo in posledično razveljavilo opravljena dejanja in postopek zavarovanja z začasno odredbo po plačilu varščine ustavilo (tretji odstavek 274. člena ZIZ). Sklep je res že pravnomočen, vendar z njim ni bilo odločeno tudi o ugovoru zoper utemeljenost predloga za zavarovanje. Varščina namesto začasne odredbe je namreč dopustna le v primeru, da so izpolnjeni pogoji za začasno odredbo. Z obema sklepoma je sodišče prve stopnje zato le nadomestilo začasno odredbo z varščino. Tožena stranka ugovora, v katerem je trdila, da niso izpolnjeni pogoji za zavarovanje, nikoli ni umaknila. Sodišče prve stopnje zato po mnenju pritožbenega sodišča ni kršilo postopka, ko je odločalo še o ugovoru. Drugačno stališče bi pomenilo, da mora dolžnik, ki meni, da pogoji za začasno odredbo niso podani, trpeti neugodne posledice izdane začasne odredbe vse do odločitve o pritožbi zoper izdano začasno odredbo. Predlog za nadomestno varščino, podan v ugovoru zoper začasno odredbo, pa bi glede na postopek, določen v 274. členu ZIZ, dejansko pomenil odpoved ugovoru, kar pa je v nasprotju z namenom vložitve ugovora in tudi v nasprotju s pravico dolžnika do sodnega varstva.

Po četrtem odstavku 270. člena ZIZ se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini. Da bo terjatev morala biti uveljavljena v tujini, je trditveno in dokazno breme tožeče stranke. Za to pa ne zadošča že dejstvo, da gre za tujo družbo. Že iz predmeta zavarovanja, kakršen je bil predlagan, izhaja, da ima tožeča stranka v Sloveniji precejšnje premoženje, ki zadošča za uveljavitev terjatve.