TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Presoja o pravični denarni odškodnini za negmotno škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v letih 1951-1954.

Najvišja plača državnega uslužbenca je bila leta 1952 22.500 din (Temeljna uredba o nazivih in plačah uslužbencev državnih organov, Ur.l.FLRJ 14/52), ali sedaj 0,02 SIT. Te podatke revizijsko sodišče navaja zaradi lažje ponazoritve, zakaj po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru pri povrnitvi vtoževane škode ni moč izhajati iz tožnikovega zaslužka pred odvzemom prostosti. Vztrajanje pri povrnitvi le takratne plače (t.j. "tistega števila denarnih enot, na katero se glasi obveznost" - 394. čl. ZOR), bi v konkretnem primeru pomenilo zanikanje obstoja terjatve iz naslova izgubljenega zaslužka, kljub nesporni pravici tožnika do povrnitve te škode, saj je takratno najvišjo plačo državnega uslužbenca zaradi znanih razlogov (izredno visoka inflacija ter dve denominaciji domače valute, zaradi katerih je razmerje med takratnim din in sedanjim SIT 1 : 1.000.000,00) komaj moč izraziti v današnji domači valuti. Zato ni nepravilno materialnopravno izhodišče, ko sodišče pri ugotavljanju višine odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka, ni izhajalo iz plače tožnika, ki bi jo prejemal, če ne bi prišlo do neupravičenega odvzema prostosti. V takšni situaciji pa tudi ni nepravilno ugotavljanje višine odškodnine za gmotno škodo po prostem preudarku (223. čl. ZPP).