TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zoper pravnomočen
sklep, s katerim je bil zavrnjen zagovornikov predlog za odpravo
pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti predstavlja v novem ZKP novo izredno
pravno sredstvo (glede na vlagatelje, razloge in roke), tako da je
potrebno tudi razlago prilagoditi novim temeljnim načelom kazenskega
postopka, med katera sodi tudi načelo kontradiktornosti postopka.
Poleg državnega tožilca lahko po novem ZKP zahtevo za varstvo
zakonitosti uporablja tudi druga stran - obramba. V tej zvezi se je
pojavil problem, ker je v 1. odstavku 421. člena ZKP dana možnost za
vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno
odločbo brez omejitev, v 1. in 3. odstavku 421. člena ZKP pa je med
vlagatelji, poleg državnega tožilca RS in zagovornika, naveden še
obsojenec. V poglavju o pomenu izrazov (4. alinea 144. člena ZKP) je
obsojenec tisti, za katerega je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da
je kazensko odgovoren za določeno kaznivo dejanje. Ob ozki jezikovni
razlagi 1. in 3. odstavka 421. člena ZKP bi tedaj prišli do sklepa,
da obdolženec lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti šele po
pravnomočni obsodilni sodbi, zahteve pa ne bi mogel vložiti niti po
pravnomočno končanem kazenskem postopku, če bi se ta končal na primer
s sodnim opominom ali s sklepom o izreku varnostnega ukrepa po 64.
ali 65. členu KZ.
Ozka jezikovna razlaga bi dodatno izključila tudi zagovornika kot
možnega vlagatelja zahteve v primeru, ko obdolženi ne bi imel
položaja obsojenca, kajti zagovornik ne more imeti širših pooblastil
kot obdolženec. Tako bi ostala le možnost, da državni tožilec vloži
zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo (po 1.
odstavku 112. člena so to sodbe, sklepi in odredbe) pred pravnomočno
končanim postopkom, torej na primer zoper pravnomočne sklepe, izdane
med preiskavo ali na glavni obravnavi.
Takšna razlaga je v nasprotju z ostalimi razlagalnimi metodami v
kazenskem pravu. Na podlagi drugih razlag namreč pridemo do
zaključka, da se pod pojem "obsojenec" v 1. in 3. odstavku 421. člena
ZKP lahko uvrsti tudi obdolženec, to pa je tisti, zoper katerega teče
preiskava ali zoper katerega je vložena obtožnica, obtožni predlog
ali zasebna tožba (2. alinea 144. člena ZKP).
Namen zakonodajalca je bil, da sta ob novi zakonski ureditvi zahteve
za varstvo zakonitosti stranki v načelu izenačeni (obrazložitev
osnutka ZKP, Poročevalec DZ št. 22/1993, stran 143). Z novo
ureditvijo ima državni tožilec glede obdolženca le tri dodatna
pooblastila, da namreč lahko vlaga zahtevo tudi v škodo obdolženca,
uveljalja kot razlog tudi nebistvene kršitve postopka ter, da ni
omejen z rokom za vložitev zahteve. Ob sprejemanju novega ZKP v
zakonodajnem postopku nikoli ni bilo omenjeno, da bi imel državni
tožilec možnost proti obdolžencu vložiti zahtevo tudi v teku
kazenskega postopka, obdolženec pa šele tedaj, ko dobi položaj
obsojenca. Državni tožilec takšno možnost očitno ima, saj iz določbe
2. odstavka 421. člena ZKP izhaja, da lahko vloži zahtevo tako v
škodo kot v korist obdolženca ( ne "obsojenca"đ). Glede na
zakonodajalčev namen temeljne izenačitve obeh strank ima torej tudi
obdolženec možnost vložiti zahtevo v tistem delu kazenskega postopka,
ko nima položaja obsojenca. Posredno k takšnemu sklepanju vodi tudi
besedilo 2. odstavka 424. člena ZKP, ko ob privilegiju pridruženja
(beneficium cohaesionis) omenja soobtoženca (ne soobsojenca).
Tudi z zgodovinsko metodo oziroma genezo omenjenega izrednega
pravnega sredstva pridemo do istega sklepa. Po prejšnjem ZKP je lahko
vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 1. odstavku
425. člena 'obdolženec'. S tem, ko mu je zakonodajalec dal v novem
ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti širše razloge za vložitev
zahteve, ga nedvomno ni želel omejiti s položajem obsojenca.
Ti razlogi se skladajo tudi z notranjo sistematiko pri ureditvi
zahteve za varstvo zakonitosti. Izhodiščna določba 1. odstavka 420
člena ZKP omogoča vložitev zahteve zoper 'pravnomočno sodno odločbo'
ter bi moral zakonodajalec omejitev napraviti že v tej določbi ( z
besedilom n. pr.: po pravnomočno končanem postopku). Takšno izrečno
omejitev bi tembolj terjala sama ureditev v 1. odstavku 420. člena
ZKP, saj je za ostale kršitve smiselno predviden čas vložitve zahteve
šele po pravnomočni odločbi (vložitev zahteve 'zoper sodni postopek,
ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo'). Ta ureditev očitno kaže,
da je pri izrazu 'obsojenec' v 1. in 3. odstavku 421. člena ZKP
prišlo do nedoslednosti, saj se ta izraz nanaša le na pravnomočno
obsodilno sodbo, te omejitve pa ni v 1. odstavku 420. člena.
Takšno sklepanje izhaja tudi iz širše sistemske razlage o medsebojnih
razmerjih različnih pravnih srtedstev. Če zahtevo za varstvo
zakonitosti postavimo v kontekst z ustavno pritožbo, vidimo, da bi
ustavno sodišče lahko posegalo v tekoči kazenski postopek, vrhovno
sodišče pa ob ozki jezikovni razlagi ne bi moglo obravnavati
obdolženčeve zahteve. Takšna rešitev bi bila v nasprotju z ureditvijo
ustavne pritožbe v zakonu o ustavnem sodišču (ur.l. RS št. 15/94), ki
predvideva kot pravilo predhodno izčrpanje vseh pravnih sredstev,
torej rednih in izrednih (1. odstavek 51. člena) in le izjemoma
hitrejše ukrepanje zaradi pretečih nepopravljivih posledic (2.
odstavek 51. člena). Če torej obdolženec ne bi mogel vložiti zahteve
za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo že v teku
postopka, bi to izredno pravno sredstvo nadomestila ustavna pritožba,
kar pa bi bilo v nasprotju z intenco omenjenega 1. odstavka 51. člena
zakona o ustavnem sodišču.
Končno razlago dobimo z racionalno metodo, torej s tehtanjem vseh
razlagalnih metod. Zgolj z jezikovno razlago bi prišli v nasprotje z
ostalimi razlagalnimi metodami. Na podlagi racionalne metode lahko
tedaj ugotovimo, da se kot aktivno legitimiran po 1. in 3. odstavku
421. člena ZKP šteje tudi obdolženec, ko izpodbija pravnomočno
odločbo, ki ne predstavlja pravnomočne obsodilne sodbe. Takšna
razlaga temelji na uporabi analogije, ki je glede ZKP dovoljena, ko
gre za zapolnjevanje praznin (ob praznini glede vložitve zahteve
n.pr. zoper pravnomočen sklep se torej izraz 'obsojenec' nadomesti z
'obdolženec'). Takšna razlaga je tudi v skladu z izhodiščem pri
razlagi kazenskopravnih določb, namreč z razlago v korist obdolženca.
Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče R Slovenije tudi v obravnavani
zadevi, iz katere je povzeto pravno mnenje, sprejelo kot dovoljeno
zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženkine zagovornice, vloženo
zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora. Z
odreditvijo in podaljšanjem pripora ali z zavrnitvijo predloga za
odpravo pripora se ob kršitvi kazenskega zakona ali ob bistveni
kršitvi določb kazenskega postopka pokaže, da mora imeti obdolženec
zagotovljeno tudi izredno pravno sredstvo v kazenskem postopku, ob
izčrpanju le-te pa še možnost ustavne pritožbe.