TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornikov obsojenih M.S. in obsojenega G.D. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati kot stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino, obsojena M.S. 120.000 SIT, obsojeni G.D. pa 80.000 SIT.

Vrhovno sodišče opravi preizkus v okviru določbe 427. člena ZKP le, če se mu ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi iz razlogov, zaradi katerih jo je mogoče vložiti (1. odstavek 420. člena ZKP), pojavi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Obsojenčevih izjav policistu v okoliščinah, ko je obsojenec po storitvi kaznivega dejanja večkrat sam klical po telefonu kriminalista domov, pri čemer se vsebina njunih pogovorov ni nanašala na okoliščine storitve kaznivega dejanja, pač pa sta govorila o okoliščinah v zvezi z obsojenčevo vrnitvijo iz tujine, o razgovorih pa niso bile sestavljene nobene uradne listine, pač pa je o tem izpovedoval kriminalist, zaslišan kot priča, ni mogoče šteti kot uradno dejanje policije oziroma izjavo, dano policiji v fazi zbiranja obvestil na podlagi 148. člena ZKP.

Izpodbijanje primernosti izrečene kazni ne predstavlja zakonitega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.