TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani ugodilni del v I. točki izreka sodbe delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvi tožeči stranki A.A. obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 57,26 EUR od 25. 11. 2014,

- 57,28 EUR od 25. 11. 2014,

- 57,26 EUR od 25. 11. 2014,

- 53,83 EUR od 25. 11. 2014,

- 61,55 EUR od 25. 11. 2014,

- 61,55 EUR od 25. 11. 2014,

- 53,83 EUR od 11. 9. 2015,

- 137,52 EUR od 11. 7. 2016,

- 68,76 EUR od 11. 7. 2016

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna drugi tožeči stranki B.B. obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 60,34 EUR od 25. 11. 2014,

- 61,11 EUR od 25. 11. 2014,

- 61,53 EUR od 25. 11. 2014,

- 56,36 EUR od 25. 11. 2014,

- 68,11 EUR od 11. 6. 2015,

- 68,74 EUR od 11. 7. 2015,

- 64,68 EUR od 11. 1. 2016,

- 64,89 EUR od 11. 5. 2016,

- 66,64 EUR od 11. 11. 2016

dalje do plačila.

Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške postopka, toženi stranki pa sta dolžni povrniti vsaka po 853,90 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožečih strank zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa sta dolžni v roku 15 dni povrniti vsaka po 205,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Bistvena zahteva tožnic je, da sta, ker imata delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičeni do nadomestila plače za vse praznike. Na ta način bi bili izenačeni z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa v skladu z določbo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.

Po pravilnem opozorilu tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožnici na praznične dni, za katere jima je prisodilo nadomestila plače, razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika nista delali, posledično pa ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, pri čemer je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela pa so po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti delavcev). V obravnavani zadevi zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnici na letni ravni opravili več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.

Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj na te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo potrebno delavcem, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadomestila plače za praznik.