TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Pravica do proste izbire zagovornika v primeru obvezne formalne obrambe bo lahko omejena, če se sodišče s tem izogne prekinitvi oziroma preložitvi naroka, kadar to narekujejo posebne okoliščine primera.

Sodišče mora pri omejitvi pravice do lastne izbire zagovornika tehtati med interesi izvedbe konkretnega kazenskega postopka na eni strani in pomenom zaupnosti razmerja med stranko (obdolžencem) in zagovornikom, ki ga zagotavlja obdolženčev vpliv na izbiro zagovornika, za učinkovitost njegove obrambe na drugi strani.

Čeprav morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da bo postavljen zagovornik zmožen učinkovito braniti obdolženca, morajo hkrati vzpostaviti ravnotežje med primernim časom za pripravo obrambe in potrebo po zagotavljanju, da postopek teče razumno hitro. Pravica do primernega časa za pripravo obrambe se vselej presoja v kontekstu zagotavljanja poštenega sojenja, zato jo je treba razlagati v luči funkcije, ki jo ima v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, je tako odvisna od poštenosti postopka kot celote in ne od ločenega upoštevanja posameznega vidika konkretne zadeve.

Nekoliko krajši čas, ki ga je imel navedeni zagovornik za pripravo zaključne besede, po obrazloženem le navidezno utemeljuje kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, saj ta v okoliščinah konkretne zadeve ni podana.

Presoja, ali so podani razlogi za postavitev novega izvedenca iz razlogov po 258. členu ZKP, je v domeni sodišča.