TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem delu:

- v 1. točki izreka potrdi glede stroškov pod točkami 6.1. (stroški izvedbe prodaje), 6.2. (stroški dela v zvezi s prodajo in skladiščenjem predmetnega premoženja), 6.4. (stroški elektrike in energije za ogrevanje za skladiščno-prodajne prostore), 6.5. (stroški komunale za skladiščno-prodajne prostore) in 6.8. (stroški plačilnega prometa, poštnine, pisarniški material, administrativno računovodski stroški),

- v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na stroške pod točkama 6.3. (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (po davčni odločbi) za skladiščno-prodajne prostore na M.,D.) in 6.9. (stroški odvetniških storitev (v zvezi z izvršbo)), spremeni tako, da se v tem delu ugovoru upnika ugodi in se zavrne bremenitev posebne razdelitvene mase s temi stroški,

- v preostalem delu, torej glede ugovora zoper stroške iz točk 2.1. (taksa za posebno razdelitveno maso po ZST-1), 6.6. (stroški upravljanja, varovanja, nepremičnine, rezervni sklad za skladiščno-prodajne prostore) in 6.7. (stroški vzdrževanja in prevozi blaga) ter v 2. točki izreka pa se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Utemeljeno je bilo pričakovati, da se bo ločitveni upnik zavedal, da bo del stroškov, ki odpade na prodajanje premoženja, ki sodi v posebno stečajno maso, bremenil njega, še posebej, ko so bili sprejeti tudi sklepi o neposredni prodaji (med drugim) zastavljenih zalog v prodajalnah.

Pritožnik meni, da so ti stroški dela nastali zaradi odločitve upravitelja, da ohrani zaposleno osebo za potrebe celotnega stečajnega postopka. Stroški dela zaposlenih res nastanejo zaradi odločitve stečajnega upravitelja, vendar pa to še ne pomeni, da ne bremenijo posebne stečajne mase. Pritožnik (oziroma njegov pravni prednik) je vedel, da se zastavljene zaloge prodajajo v trgovinah in je s tem tudi soglašal, s tako prodajo pa nastanejo stroški, za katere ni nobene podlage, da bi jih krili upniki drugih stečajnih mas. Gre na nek skupen strošek, ki bremeni vse stečajne mase, nato pa je treba ta strošek razdeliti na posamezne stečajne mase. Za to se praviloma uporablja ključ, kot je določen v petem odstavku 226. člena sicer za stroške iz 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP.

Res bi bili ti stroški enaki, tudi če se ne bi opravljala prodaja zastavljenih zalog v trgovini, vendar pa bi bilo napačno, da bi vse te stroške nosili le upniki splošne stečajne mase, ko pa je vse to prineslo korist posebni stečajni masi in jih zato mora ločitveni upnik nositi le delno.