TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. in 2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke A.A., ki se glasi: "1. Sklep disciplinske komisije z dne 25.3.1998 in sklep komisije za reševanje pritožb z dne 21.4.1998 tožene stranke B.B. d.d., se razveljavita. 2. Tožena stranka B.B. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki A.A. znesek 194.707,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1998 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo." V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

 

1. V disciplinskem postopku se lahko uporabljajo nekateri instituti iz kazenskega prava. V disciplinskem postopku ni mogoča uporaba instituta poskusa na podlagi določb kazenskega zakonika, saj bi to pomenilo kršitev načela zakonitosti. Takšna neposredna uporaba instituta poskusa bi pomenila, da bi se kot kršitev delovne obveznosti obravnavalo ravnanje, ki kot kršitev ni vnaprej določeno v splošnem aktu, kolektivni pogodbi ali zakonu. Izrekanje disciplinskega ukrepa za poskus storitve kršitve delovne obveznosti, ne da bi bil poskus določenega ravnanja vnaprej določen kot kršitev, bi bilo v nasprotju z opredelitvijo odgovornosti za delovne obveznosti, kot je določena v 54. členu ZTPDR. 2. S tem, ko je tožnica predmete, ki so last tožene stranke, v kuhinji vzela, jih zložila v polivinilasto vrečko in vrečko skrila na voziček za smeti, si je te predmete že prilastila, s čemer je storila hujšo kršitev neupravičene prilastitve sredstev podjetja. S takšnim ravnanjem je tožnica na zunaj manifestirala svojo voljo, da si odvzete predmete prilasti in da z njimi ravna, kot da so njena last, s čimer je bilo dejanje že dokončano, na pa samo poskušeno. Sodišče prve stopnje je zato popolnoma neustrezno analogno uporabilo 22. člen Kazenskega zakonika RS (Uradni list RS, št. 63/94) v zvezi z drugim odstavkom 211. člena istega zakona.