TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Ravnanje tožene stranke je klasični primer samovoljnega ravnanja. Tožena stranka je z odklopom elektrike nedopustno posegla v posest tožeče stranke, ki jo izvršuje na poslovnih prostorih, ker je na ta način želela doseči, da bi tožeča stranka plačala toženi stranki stroške porabe elektrike. Med pravdnima strankama namreč obstaja spor glede pravilnega obračuna višine teh stroškov in tudi glede ostalih (dodatnih) stroškov upravljanja, med pravdnima strankama pa je tudi sporno, ali je upravičenka do plačila teh stroškov tožena stranka ali družba A., d. o. o.

Tožena stranka je na podlagi pogodbe le upravljalec električnega omrežja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se za upravnika ne uporabljajo določbe Energetskega zakona. Motenje posesti tožene stranke torej ne temelji na zakonu, zato ni izkazana predpostavka iz tretjega odstavka 33. člena SPZ, ki bi izključevala pravno varstvo, kot ga uveljavlja tožeča stranka.

Le zakon lahko izključi protipravnost posega v posest. To pomeni, da ni mogoče izključiti protipravnosti s pravnim poslom.