TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ je v neskladju z Ustavo, ker ne določa načina odmere dodatka k pokojnini za tiste upravičence, ki so se upokojili po septembru 1991. Državni zbor je ugotovljeno neustavnost dolžan odpraviti v roku 6 mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu.

Namen Zakona zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so opravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, je res zagotavljanje socialne varnosti določeni kategoriji državljanov. Vendar gre pri tem za to, da se jim zagotavlja prejemke, ki bi ustrezali prejemkom iz naslova slovenskega pokojninskega zavarovanja. Izhodišče za odmero dodatka je njihova pripadajoča pokojnina in ne najnižja pokojnina, ki jo zagotavlja slovenska zakonodaja. Praktična izvedba obračuna za tiste upravičence, ki so se upokojili v drugi republiki po septembru 1991 zato postavlja te upravičence v neenakopraven položaj, saj jim določa osnovo, ki jo Zakon ne pozna, niti je ni mogoče določiti z njegovo razlago. Če je bil namen zakonodajalca, da gre dodatek k pokojnini tudi tem upravičencem, bi moral določiti tudi način obračuna. Načela pravne države (2. člen Ustave) zahtevajo, da so norme opredeljene tako, da jih je mogoče izvajati; da je mogoče z razlago ugotoviti vsebino predpisa in je tako ravnanje državnih organov s tem determinirano. V neskladju s pravico do enakosti pred zakonom, ki jo zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave je, da zakon, ker tega vprašanja ni uredil, prepušča odločitev o tej pravici popolni diskreciji upravnega organa. To je v neskladju tudi z drugim odstavkom 120. člena Ustave v zvezi s četrtim odstavkom 153. člena Ustave: upravni organi opravljalo svoje delo le v okviru Ustave in zakonov, posamični akti uprave pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.